Gremo na pot

… kot v časih Jugoslavije

Fičko je, ob jugu, verjetno najbolj znan avto iz časov Jugoslavije. Prispevek prinaša nekaj spominov na ta avto in fotografije, ki pričajo o njegovi vztrajni popularnosti.

Saša Poljak Istenič

Zadnjič, ko sem šla s prijateljico na kavo, je bil na najini poti parkiran avto s strešnim kovčkom. Pa ne z novodobnim, pač pa s starim, trdim, rjavim, s komaj vidnim napisom “Za Beograd!!!”. V času počitnic in dopustov je to nemudoma spodbudilo pogovor o tem, koliko prtljage vsako leto tovorimo na morje in kako smo hodili na dopust v času socializma.

Kot marsikatera družina je bila tudi moja ponosna lastnica fička. Pred mojim rojstvom menda tistega, ki je lahko “z odprtimi vrati lovil kure po dvorišču”, saj so se ta odpirala naprej, torej obratno kot danes. Spominjam pa se rumenega fička, s katerim smo odhajali na morje šotorit za cele tri tedne, s kompletno šotorsko opremo, kuhalnikom, plinsko bombo, mizo in stoli, celo omaro za živila. Na streho smo navezali ogromno culo z vso to prtljago. Menda smo začasno odstranili tudi prvi sedež, da smo lahko s seboj vzeli še kovčke z brisačami, kopalkami in oblekami. Med vožnjo proti Pagu sem zaradi ovnikov, vročine in vsega, kar spada zraven, obvezno nekajkrat bruhala, a fičo nas je – razen enkrat, ko so šle svečke in smo preskusili, kako stena tunela na jadranski magistrali okrasi stransko ogledalo in vrata – vedno varno pripeljal na cilj. Ovekovečen je na številnih družinskih fotografijah v našem arhivu, kljub temu pa smo bili veseli, ko smo se dokopali do večjega, udobnejšega in zanesljivejšega avta. Sploh kadar smo šli na dopust.

Tudi moj mož ima posebno lepe spomine na svojega fička. Ta je imel posebno mesto v njegovem študentskem življenju in so ga vsi poznali po imenu. Fička, no, in verjetno tudi lastnika. Rudi (torej fičko) je bil menda praktično maskota prvega letnika moževe fakultete in je prevažal študente na vse najboljše kraje po Sloveniji. Rad je zakuhal na poti v hribe. Enkrat, ko so šli sošolci v Duty Free Shop po zalogo za zabavo, je na vrhu Ljubelja tako zakuhal, da so vsi cariniki skočili s svojih položajev pogledat, ali se je vnel. Potniki so zato morali peš mimo mejne kontrole do trgovine, carniki pa so se smejali še, ko so švercali alkohol nazaj do avta. Bil pa je fičko odličen za manevriranje po mestu – dokler ni na posebno ostrem ovinku žalostno končal na strehi, na srečo brez hujših posledic za voznika. Ta še vedno sanja, da bi bil fičko naš drugi družinski avto, po možnosti starodobnik, za vožnjo po mestu. Sploh zato, ker ga menda zna sam popraviti in bi prihranili pri stroških avtomehanika.

Še več spominov je zbranih v knjigi Fičko po Jugoslaviji: Zvezda domačega avtomobilizma med cestami in spomini Martina Pogačarja*, ki ugotavlja, da nič do sedaj ni uspelo materialno in simbolno pokopati fička. Še več: postal je priljubljena “limuzina” na porokah in zabavah.

* https://zalozba.zrc-sazu.si/sl/publikacije/ficko-po-jugoslaviji-drugi-natis#v