Izdelovanje cvetnonedeljskih butar

Slovenska nesnovna kulturna dediščina

Prispevek govori o izdelovanju in vlogi cvetnonedeljskih butar kot delu nesnovne kulturne dediščine Slovenije. Predstavlja tudi nekatere posebne oblike butar.

Nena Židov (Slovenski etnografski muzej)

Izdelovanje in blagoslavljanje cvetnonedeljskih butar je stara krščanska šega, v Evropi izpričana v 9. stoletju, ki je verjetno prekrila predkrščansko obredje, povezano s svetim rastlinjem. Z blagoslovom cvetnonedeljskih butar se verniki spominjajo Kristusovega slovesnega prihoda v Jeruzalem, kjer so po evangelijskem izročilu navdušene množice pred Kristusa na oslu metale palmove veje. V ljudskem verovanju cvetnonedeljska butara velja za zaščitnico doma, domačih živali, zemljišč in pridelkov, v preteklosti pa so jo uporabljali tudi za zaščito pred uroki, za zdravljenje ljudi in živali ter v številnih letnih šegah in šegah življenjskega kroga.

Butare, ki jih pred cvetno nedeljo izdelujejo po Sloveniji, se po posameznih območjih nekoliko razlikujejo glede na sestavo in obliko, različna pa so tudi poimenovanja zanje. Najpogostejše so butare, izdelane iz določenih vrst in določenega števila šibja oziroma rastlin, lahko tudi z okrasjem, kot so pecivo, pomaranče, jabolka in barvni krep papir. Na cvetno nedeljo jih verniki nosijo blagoslavljat v cerkev. Po osamosvojitvi Slovenije so začeli v nekaterih krajih izdelovati tudi t. i. butare velikanke. Izdelovanje cvetnonedeljskih butar je bilo leta 2013 vpisano v register nesnovne kulturne dediščine Slovenije

Posebno obliko butaric poznajo na Ljubnem ob Savinji in v okolici Ljubljane. V Slovenski Istri na cvetno nedeljo (oljčnico) poleg oljčnih vej in šopkov k blagoslovu nosijo oljčne palme.


Deček z ljubensko potico, Ljubno ob Savinji (foto: Nena Židov, 2014)

Na Ljubnem ob Savinji in okolici izdelujejo unikatne figuralno oblikovane cvetnonedeljske butare, imenovane ljubenska potica, ki predstavljajo predmete, povezane z vsakdanjim življenjem tamkajšnjih ljudi, krščanske simbole, v novejšem času pa tudi človeške in živalske figure. Po ljudskem izročilu naj bi prve figuralne cvetnonedeljske butare ob koncu 19. stoletja izdeloval Jože Poličnik s Tera. Iz naravnih materialov izdelane butare na cvetno nedeljo prinesejo na ogled in k blagoslovu k župnijski cerkvi sv. Elizabete na Ljubnem. Figuralne butare so bile sprva pri cvetnonedeljskih blagoslovih v manjšini, danes je to prevladujoča in za Ljubno ob Savinji značilna oblika butar. Za ohranjanje dediščine potic skrbijo tamkajšnji župnik in izdelovalci, ki svoje znanje prenašajo tudi na mlajše generacije. Zaradi svoje izjemnosti je bila leta 2012 vpisana v register nesnovne kulturne dediščine Slovenije.


Prodaja ljubljanskih butaric na živilskem trgu v Ljubljani (foto: Nena Židov, 2016)

Ljubljanske butare so po ljudskem izročilu za prodajo na živilskem trgu v Ljubljani začeli na začetku 20. stoletja izdelovati na Orlah. Prvotno so bile izdelane iz šibja in raznobarvnih smrekovih oblancev, na vrhu so se zaključile s šopom rastlinja. V novejšem času se pojavljajo tudi nekatere nove oblike. Sprva so jih pred cvetno nedeljo za prodajo meščanom izdelovali le na severozahodnem delu Ljubljane. Danes največ butar izdelajo na jugovzhodnem obrobju Ljubljane, največ izdelovalcev je v Sostrem z okolico, začeli pa so jih izdelovati tudi izven ljubljanske okolice. Prvotno so bile namenjene predvsem prebivalcem Ljubljane, sedaj pa jih nosijo k blagoslovu tudi v drugih slovenskih krajih. Znanje izdelovanja butar se prenaša iz roda v rod, pri nekaterih hišah jih izdelujejo le pred cvetno nedeljo, nekateri izdelovalci pa jih kot turistične spominke izdelujejo vse leto. Izdelovanje ljubljanskih butar je bilo leta 2016 vpisano v register nesnovne kulturne dediščine Slovenije.


Spletanje oljčne palme, Padna (foto: Nena Židov, 2021)

Oljčne palme so značilne za Slovensko Istro. Pred drugo svetovno vojno so Istranke pred cvetno nedeljo oljčne palme prodajale v Trstu. Za izdelavo oljčne palme je potrebna veja oljke z dvema stranskima simetričnima poganjkoma; najboljše so veje necepljene oljke, ki pa so redke. Z veje posmukajo večino listov, pustijo jih le na vrhovih. Mlade neolesenele vejice oljke narežejo ali nastrižejo na koščke s po dvema nasproti rastočima listoma, s katerimi opletejo osmukane dele veje. Najbolj primerni so suličasti listi z dolgimi peclji. Ko je veja opletena, stranska poganjka upognejo proti sredini, kjer se križata, in ju z žičko ali vrvico pritrdijo tako, da na vsaki strani nastane simetrični obod, neosmukani vršički pa tvorijo križ. Tako nastane enojna palma v obliki monštrance ali hostije, ki je v Slovenski Istri najbolj razširjena. Tudi izdelovanje oljčnih palm je od letos vpisano v register nesnovne kulturne dediščine Slovenije.


Slovenski etnografski muzej pa – kot Koordinator varstva nesnovne kulturne dediščine Slovenije – ni le skrbnik znanja in veščin izdelovanja cvetnonedeljskih butar, pač pa hrani tudi izjemne primerke tovrstne ljudske ustvarjalnosti. Nekaj si jih lahko ogledate na stalni razstavi Med naravo in kulturo,  celotno zbirko butaric, ki jih hrani Slovenski etnografski muzej, pa na spletu.


Viri in literatura:

Bras, Ljudmila: Izdelovanje cvetnonedeljskih butaric v okolici Ljubljane. Slovenski etnograf 21/22 (1968/1969), str. 25–44.

Koštial, Rožana: Oljčna nedelja in oljčna vejica v šegah in navadah Slovenske Istre. Annales 11 (2001), št. 2=26, str. 433–452.

Roženbergar, Tanja (ur.): Ljubenske potice: cvetnonedeljske butarice : [katalog k razstavi]. Celje: Muzej novejše zgodovine, 2009.

Židov, Nena: Uporaba cvetnonedeljskih butar na slovenskem podeželju. Etnolog 19 (2009), str. 79–97.


* Naslovna slika: Otroci s cvetnonedeljskimi butarami, Šmihel pri Novem mestu, 1925 (foto: Stanko Vurnik, Dokumentacija SEM).