Izolacija po izolaciji

Zapis spregovori o izolaciji kot delu “normalnosti” v družinah s kroničnimi bolniki.

M. P.

Prvi teden marca sem glede na vesti iz severne Italije med čakanjem na sina nakupila nekaj več kot navadno. Čez en teden že zvrhano poln voziček. Razglasitev epidemije se je približevala, doma pa imamo kroničnega bolnika. Maske in razkužila so že nekaj let naš spremljevalec, še posebej v času viroz. Socialni stiki so zato v času viroz omejeni, velikih druženj v zaprtih prostorih ni (več), številna znanstva so zaradi tega zamrla, a v skladu z rekom »v nesreči spoznaš prijatelja« so se nekatera prijateljstva utrdila in poglobila.

Razglasitev epidemije, zaprtje šol. Nova situacija, ko smo med tednom vsi doma. Poskušamo se čim bolje organizirati. K sreči imamo dovolj računalnikov, da šolanje in delo od doma lahko normalno potekata. Lepo nam je doma, v naravi, ki se prebuja. Edina sem, ki zapušča dom, da uredim nujne stvari. Ni me strah, le tišina v lokalni trgovini je neprijetna. Ljudje niso navajeni mask, vsak za svojo masko hitro nakupuje in se izogiba drugemu. Sonakupovalce razumemo kot potencialno grožnjo, ki se ji je treba izogniti. Le farmacevtka za lekarniškim pultom, ki me že dobro pozna, me ob izročanju polne vreče potrebnih zdravil sočutno povpraša, kako smo.

Pri naslednjem odhodu iz varnega domačega okolja zaščitne rokavice niso več potrebne. Ljudje so se že nekoliko navadili mask in situacija v trgovini ni več tako napeta. Še vedno pa nekaj visi v zraku. Ob pogledu na (pre)poln voziček mi blagajničarka izza pleksi stekla prijazno ponudi, da mi še pred nakupom uredi klubsko kartico zvestobe. Čeprav tega v vseh teh letih nisem storila, tokrat privolim. Če privarčujem par evrov ob tem kupu živil, se splača počakati teh nekaj minut. V zamrzovalni skrinji se namreč vedno bolj svetli in jo uspem celo očistiti. Ob izstopu iz trgovine zagledam vrsto ljudi, ki v veliki medsebojni razdalji čakajo, da smejo vstopiti v trgovino. Predolgo sem se mudila v trgovini, pomislim; če bi vedela, koliko jih čaka, bi malce pohitela.

Popoldanski sprehodi po gozdovih in gričih postanejo stalnica, prav tako kolesarjenje. Uživamo v kolesarjenju po malo obljudenih poteh in šele ob sprostitvi ukrepov izvemo, da je bilo kolesarjenje prepovedano. Otroci se ob tem spomnijo tistega kolesarja, ki je pred nekaj dnevi pri spustu po makadamskem klančku na »naši« kolesarski poti grdo padel in so ga morali odpeljati z rešilcem. Veseli smo, da se nam ni zgodilo kaj takega.

Promet po glavni cesti skokovito narašča, jutranjo tišino na terasi je zamenjal hrup avtomobilov ljudi, ki se že zgodaj vozijo v službo. Popoldan in med vikendi vedno več ljudi poseda in se druži na bregovih reke, kolesari, se rekreira in se zunaj pogovarja. Vzdušje je vedno bolj sproščeno.

Meni pa postaja tesno pri srcu, porajajo se dvomi. Okužb je v Sloveniji malo, potencialna nevarnost je torej majhna, a če okužbo slučajno staknemo, je v naši družini človek, pri katerem je pričakovan najtežji potek bolezni. Najbližji sosedje, s katerimi smo v dneh izolacije imeli stik in so se otroci skupaj igrali, so začeli »normalno« živeti in se družiti. Razmejevanje med tem, koliko se še družiti z njimi, postaja vedno bolj zapleteno. Pokličem znanko v podobni situaciji. Tudi oni bodo ostali doma v samoizolaciji. Za njihovega otroka je to še težje. Kot edincu mu je brez družbe sošolcev in prijateljev dolgčas. Našim je lažje, saj se igrajo med seboj, a hčerka vseeno zaskrbljeno vpraša: »A bomo sploh lahko še kdaj šli v šolo, če se bo ta korona vedno znova pojavljala?«

Zaenkrat ostajamo doma, nadaljujemo delo in šolanje od doma. S tem, ko se svet odpira, se stiska samoizolacije kroničnih bolnikov in njihovih bližnjih močno povečuje, a obenem minula pandemija tudi vzbuja upanje, da so družbam in politikom še pomembni ljudje, tudi tisti najbolj ranljivi, in ne zgolj ekonomski in družabni interesi zdravih in močnih.