Zapis dokumentira delo od doma in dnevne opravke med epidemijo koronavirusa.
Mojca Ferle
12. do 20. marec 2020
Doma sem ostala dan prej kot ostali. Že vrsto let imam težave z imunskim sistemom in na priporočilo zdravnice sem lahko z delom od doma začela brez težav. Ni me bilo strah dela v službi, kjer si pisarno deliva s kolegom Janezom. Skrbele so me vsakodnevne vožnje z vlakom in ljubljanskim mestnim avtobusom, med množico ljudi, kjer je bilo težko ali skoraj nemogoče držati ustrezno razdaljo. In vsa ta kašljanja, kihanja in smrkanja, ki spremljajo vožnjo, res je bilo neprijetno. Poleg tega se je s počitnic na Madeiri vrnil tudi kolega in sopotnik na vlaku Dušan, seveda čez beneško letališče, kjer so jim ob prihodu merili le vročino in jih brez težav spustili proti domu. Vse to se mi je že nekaj dni prej motalo po glavi ob novicah, da se virus prenaša kapljično in da je v bližnjih državah vse več okuženih. In potem sem se odločila. Grem na pogovor in napišem vlogo. V službi niso komplicirali.
Odleglo mi je. Odpovedala sem srečanje s sestro Marto v ljubljanskem uršulinskem samostanu, kjer sem pregledovala gradivo, ki sem ga obdelovala za referat. Zdaj sem lahko v miru delala. Vsaj dve uri dlje sem spala kot običajno in se že v prvem tednu naspala (ob navadnih delavnikih vstajam ob 4.40). Žal mi je za odpovedani simpozij, ki bi moral biti 24. in 25. marca. Bila sem v organizacijskem odboru, odgovorna za programsko knjižico. Hkrati sem bila tudi med referenti. Pripravljena programska knjižica bo počakala, referat pa bom v miru dokončala doma. Med delom občasno pogledam novice, ki niso spodbudne, in se prebijam skozi strokovno literaturo.
S hčerko sva se odločili, da bo četrtek dan za nakupe, in dogovorili logistiko. V preskrbo s hrano sva vključili tudi moja starša, ki živita nedaleč stran. Tako sva sredi četrtkovega dopoldneva odšli najprej po embalažo in spisek živil, ki jih potrebujeta. Nakup krompirja na lokalni tržnici, nato v zadrugo po lokalna živila, sledil je obisk lekarne in nato še Interspar. Povsod so vrste, kjer ljudje upoštevajo navodila o razdalji, a se najde kakšen, ki stresa jezo in po nepotrebnem vznemirja tudi druge. Povsod skušava opraviti čimprej in fasengo dostaviva staršem.
Petek zaključim s poročilom o opravljenem delu in predlogom dela za naslednji teden.
V nedeljo skočiva pogledat k staršem, kako se držita. Zavrneva kavo in mama, ki vedno rada postreže tudi s pecivom, težko razume nove navade. Ker je zunaj še hladno, se pogovarjamo v hiši na varni razdalji. Ata in mama na vrhu stopnic, midve pod stopnicami. Bojiva se, da jima ne zaneseva virusa v hišo. Srečanje na štengah, se šalimo. Kavarna na štengah je namreč priljubljeno srečevališče nasproti farne cerkve v središču Škofje Loke. Bližnji gozd izkoristiva za sprehod in nabiranje prvih zdravilnih rastlin za domači čaj, ki ga že pogrešava. Kupljeni »domači« in »babičini čaji« še zdaleč ne dosegajo pravega domačega. Cvetovi pljučnika in lapuha so že posušeni in shranjeni za naslednjo sezono. Naslednjo nedeljo so na vrsti cvetovi in listi vijolice, celo nekaj cvetočega ranjaka se je že našlo. Mešanica zeli bo do jeseni vedno bolj pestra in dišeča.
23. do 27. marec
Tretji teden dela doma. Postaja utrujajoče. V vedno večji stiski sem. Občutek, da premalo naredim, čeprav za računalnikom sedim skoraj ves dan, me vedno bolj preganja. Nekaj dni dopusta bom vzela in nadoknadila za nazaj, kar se mi je zdelo, da bi že moralo biti narejeno.
Med kuhanjem kosila me preseneti klic neznane številke. Oglasim se in na drugi strani prepoznam glas sodelavca Blaža iz Ljubljane. Zanima ga, kako je v Loki. Gre, na 57 kvadratih dve kar dobro shajava. Vsaka v svoji sobi, za svojim računalnikom, jaz delam za službo, hčera ima online študijske obveznosti. Zahvalim se za klic in dokončam kosilo.
Spet za računalnikom. Sestra Marta me pridno zalaga s fotografijami paramentov in dokumentov. Res sem ji hvaležna za njeno zavzetost in požrtvovalnost. Iz muzeja/službe prihajajo nova navodila, kako naj pišemo dnevna poročila in potem ob koncu tedna posredujemo tedenske povzetke v tajništvo.
V tem tednu nama mama iz ostankov gosto tkanega bombažnega blaga sešije dvoslojne maske. Za trgovino, obisk lekarne in druge javne kontakte (pošto, trafiko, bencinsko črpalko) bodo zadoščale.
30. marec do 3. april
Drugega aprila spet nova navodila glede dela doma. Zdaj priporočajo koriščenje starega letnega dopusta in viška ur, ker potem, ko bo pandemija premagana in bo delo steklo normalno, za to ne bo časa. To pomeni, da sem do prvomajskih praznikov na dopustu. A ne morem iz svoje kože, še vedno vsako jutro sedem za računalnik in dve ali tri ure namenim službenim zadevam.
Pomirjena sem. Zdaj bom dokončala, kar mi je še ostalo, in se v miru pripravila na velikonočne praznike. Letos je bilo velikonočno zelenje skromno. V Zmincu sem nabrala jabolčne vejice, ki so ostale od obrezanega sadnega drevja, in dodala še oljčno vejico, ki jih je pred svojim vhodom ponudila loška cvetličarna.
8. april 2020
Spomnim se, da bi v tem in naslednjem tednu morala uživati v zdravilišču, pa je koronavirus rezervacijo do nadaljnjega prestavil. Priklopim se na splet. Pogledam domačo in službeno pošto. Na hitro poklepetam z Alenko, prijateljico iz gimnazijskih in študentskih časov, počasi nama že zmanjkuje tem.
Preizkusim se v pisanju bloga O vsakdanjiku. Dvignem pogled z ekrana. V ptičji hišici na balkonu se danes gostijo liščki. Ptice me vedno razveselijo, kar nekaj vrst se je letos že izmenjalo na ptičji gostiji. Ko zaključim s pisanjem, si nerada priznam, da je danes čas za čiščenje oken.
* Prikazna fotografija: Delo na domu. Foto: Maja Ferle, april 2020.
