Emavs med Podbočjem in Brežicami

Prispevek sestavljata besedili sester, ki s s svojimi šegami, v katere so vključeni tudi njuni starši in družini, sooblikujeta veliko noč. Besedilo povezuje »navadne« praznike s praznikom v času koronavirusa.  

Alenka Černelič Krošelj, Ivanka Černelič Jurečič

Velika noč je verski praznik in praznik številnih družin – tudi naše, prepletene s priimki Černelič-Jurečič-Krošelj in povezane med Podbočjem in Brežicami. Poleg aktivne vključenosti in udeležbe pri obredih in mašah smo razvili in utrdili tudi družinske šege, ki imajo za nas neprecenljiv pomen.

Žegen se pripravlja v Podbočju, v domači hiši, potico še vedno peče samo mama/babica, tudi kruh, kjer se je pridružila tudi peke vešča sestra/domača mlada mati. Speče tudi posebne pletenice z jajcem, za vsakega otroka po eno, tako za v košarico in potem za pojesti ob žegnu. Šunko in vse, kar gre zraven, kuha mama/babica, ostali imamo čez pirhe, tudi to pod nadzorom sestre/domače mlade mame. Mednarodna udeležba s Štajerske* je zagotovljena s prihodom Brežičanov najpozneje do 11. ure dopoldne, ker moramo delati skupaj. Najprej pogledamo, kako je uspela potica, pojemo zelenjavno juho in ostanke kuhanih štrukljev postnega petka, potem so na vrsti jajca. Od leta 1995 pa do leta 2008 sva s sestro in možema poskrbeli za sedem otrok – vnukov, ona za štiri, jaz za tri.

Mednarodno sodelovanje pa se je začelo leta 1997, leto po poroki mlajše sestre, avtorice prvega dela zapisa, ki se je nastanila v Brežicah. Ko je vse narejeno, umetniški talenti uporabljeni, se začne najtežji čas, čakanje na 17. uro, ko gremo ženske in otroci k žegnu, moški pa pripravijo mizo in nestrpno čakajo, da se vrnemo. Vsakič prepozno, med zadnjimi, saj v cerkvi srečamo znance od vsepovsod, ki jih vidimo samo na žegnu. Moško prigovarjanje je obvezen uvod v skupno uživanje ob polni mizi. Ne traja dolgo – mama/babica mora nazaj v cerkev, mi vsi pa tudi čim prej za njo. Domači k sv. Križu v Podbočju, »Štajerčina«** pa k sv. Lovrencu v Brežice.

Otroci pri ribniku pred žegnom 19. 4. 2003 in rekonstrukcija prizora 20. 4. 2019. Foto: družinska arhiva avtoric.

Naslednje srečanje je v nedeljo popoldne pri stricu Mirkotu (Dobravc) na domu mame/babice v Malem Mraševem, kjer se sreča širša družina, naseljena po Krškem polju.

V Brežicah pa že tečejo priprave na najpomembnejši dan v letu – na Emavs.

Tako je bilo … letos pa smo barvali pirhe v Brežicah, spekla sem kruh, skuhala mesnine (kračo, klobaso in prekajen jezik) ter dobila potico od prijateljice Mihelce (samo nekaj ulic naprej). Žegen je bil prav poseben, saj se je naš brežiški župnik vozil po župniji v avtu in nas blagoslavljal. Naredili smo »oltar«, se lepo oblekli in dočakali »ta hitri žegen«.*** Za kosilo je bila zelenjavna juha, tako kot bi bila v Podbočju, samo štrukljev ni bilo. Tudi letos pa smo čakali, da bo ura pet. Pripravili smo mizo, mi na naši terasi, v Podbočju v kuhinji, in uporabili sodobno tehnologijo – Zoom, od koder je tudi prikazna fotografija (nad naslovom). Skoraj enako, a popolnoma drugače. Nimamo skupne fotografije s košarami pred odhodom k žegnu, nismo skupaj komentirali šunke in jajc, ne vemo, kakšen je bil hren – v Brežicah bolj blag, v Podbočju pa je bil, kot pravijo, hud. Imeli pa smo več časa, pa smo še peli, »kričali« drug čez drugega, ker smo se seveda slabo slišali in bili veseli. Ob sedmih zvečer je bil čas za Dnevnik in mašo na televiziji …

Nedelja je tekla skoraj »klasično«, zajtrk pri brežiški babici, samo vrata stran, maša seveda po televiziji, druženje s prijatelji s kora po Skypu, kosilo, ki ga je skuhala brežiška babica. Popoldanskega družinskega druženja ni, priprav na ponedeljek ni. Na Emavs bomo menda jedli kar makarone s tuno iz konzerve, spet prižgali računalnike, se poklicali in fotografirali ter bili veseli, ker smo vsi zdravi. Vztrajamo doma, ker verjamemo, da je tako prav.


Na velikonočni ponedeljek se je Jezus prikazal dvema učencema, ki sta potovala v Emavs, vas oddaljeno od Jeruzalema »šestdeset stadijev«. Na ta dan so v velikonočnem tridnevju na vrsti obiski sorodnikov ali prijateljev v drugih krajih. Tako pravimo, da »gremo v Emavs«.


Emavs. Nikoli ga nismo praznovali, vsaj kolikor se spomnim iz otroških let. Ker pač ni bil dela prost dan, s sestro sva bili v šoli, starši v službi.

Demokracija je prinesla nov praznik in in leta 1997, leto za tem, ko se je moja sestra preselila v Brežice, torej k drugemu (štajerskemu) Bogu, je za nas Emavs dobil nov pomen. Ne samo da je postal državni praznik in dela prost dan, postal je tudi zapovedan. Zapovedan v smislu, da mora na ta dan kuhati moja sestra. Za celo ožjo in širšo družino. Seveda bi to dejstvo potrebovalo veliko več obrazložitve. Ne bo šlo, saj bi bila potrebna vsaj 100-stranska ekspertiza, da bi bilo bralcem tega zapisa jasno, zakaj, kako, kje in kdaj!

Torej, velikonočni ponedeljek pri nas doma, v Podbočju, začnemo tako, da gre vse bolj počasi. Velikonočno tridnevje, ki se konča z nedeljo, je za nas, organista, pevce, zelo zelo naporen. Velikonočno nadvse slovesno kosilo je pri nas dobra goveja juha, ostanki žegna, potem pa spanje.  Vsi enostavno »crknemo« od sodelovanja pri vseh mašah in obredih. In če res priznam, nam zadnji žebelj zabije velikonočna procesija, ki ne špara glasilk, se konča s tremi žganji v farovžu, do doma imamo še tri take merice, nato povratek k polenajsti maši, kjer primerno opitoopeti odpojemo vse. Brez napake.

Aja, Emavs. Po ponedeljkovi maši, kjer nas je na koru le peščica (letos bo tiha maša), pod korom pa ravno toliko, se čoporativno odpravimo v Brežice. Ne boste verjeli, tradicionalna lazanja je balzam za dušo in telo. Če je prej še nekaj zelenega v obliki čemaževe juhe, še toliko bolje. Vsakoletno primerjanje potic (katera je lepša, boljša, pa Herminina odlična maslena!!!), komentiranje jagenjčka, ki ga pred prazniki prinese mamina prijateljica Olga. Popoldne je nasmejano, umirjeno, počasi se v mislih svita nov delovni dan in star tempo.

Letos … letos je moja sestra ostala brez te zavidljive funkcije. Najbrž se bomo slišali po Skypu, zmolili očenaš in sveti angel, kot smo to naredili pred žegnom v soboto. Najbrž bomo še kakšno zapeli, ker nam to tako zelo manjka.

Ves čas imam v mislih, kako so nam te tradicije večkrat v breme, letos pa se držimo čisto vsake bilke, ki vsaj malo diši po starih časih.

Emavs med Podbočjem in Brežicami v času koronavirusa. Foto: družinski arhiv avtoric, 13. april 2020.

Ker tole pišem na velikonočno jutro, vam lahko priznam, da sem se zjutraj zbudila malo pred sedmo, se oblekla in hotela na sprehod s psom. Iz spalnice mojih staršev se je zaslišala Raduj se kraljica nebeška (najbrž Radio Ognjišče), v sobi je na postelji sedela moja mama in jokala. Jaz sem se umaknila in jokala na stopnicah … Ja, vse bo minilo, do takrat pa je lepo, če se kdaj lahko enostavno zjočemo.

Vesela Aleluja vsem.