Odraz pandemije v lekarnah

Avtorica, magistra farmacije, v članku naslika, kako se pandemski strah slika v lekarnah, kako ta strah narekuje lekarniški vsakdanjik in kakšne maske padajo z lekarniških strank.

K. T.

Da je kriza, veš, ko se celo izmeno ne premakneš izza pulta in se vrsta pred vrati še vedno ne krajša. V zraku lebdi nekakšen očutek nadrealnosti in izrednih razmer. »Nevarnost! Nevarnost!« kriči iz vsakega kupca, ki mrzlično bere svoj seznam želja. Zdi se, da se dejansko bliža apokalipsa, da je ta scenarij nenadoma preskočil iz filma v resnično življenje. Treba se je založiti z vsem, kar bi morebiti potreboval v naslednjem mesecu, predvsem pa z vsem, kar bi te znalo vsaj malo ubraniti pred virusom. Tebe in tvoje domače. Prodaja prehranskih dopolnil, ki krepijo imunski sistem, se je potrojila. Vitamin C, Lekadol, Lekadol in še enkrat Lekadol. Zdi se, da se je ljudem zmešalo, da bi kupili kar koli, samo da bi nekaj naredili. Nihče ne ve, kaj pravzaprav, ampak NEKAJ je menda bolje kot nič. Sploh če je to nekaj nakupovanje, ja, super, to imamo pod nadzorom, tu je odločitev naša in nismo nemočni. »Še tri Lekadole mi dajte, prosim! In pa termometer!«

»Mask nimate? Kaj pa razkužila?« sta najpogostejši vprašanji, ki jih slišimo te dni. Maske smo prodale že v ponedeljek po pustni soboti, razgrebli so jih tisti hip, ko smo odprle lekarno. Razkužila pohajajo, v kratkem se nam ne obetajo nova. Nemogoče jih je naročiti pri veledrogerijah, povsod so razprodana. Kar bi imele tiste dni, vse bi prodale. Zdi se, da bi, če bi bile naše zaloge petkrat večje, preprosto prodale petkrat več.

Čez nekaj dni še sama kupim Lekadol; če zbolim, nočem, da bi morali v lekarno ponje moji domači in se s tem izpostavljati nevarnosti. Težko je presoditi, koliko strahu je na mestu in koliko je nepotrebne panike. Definitivno ni nobene potrebe, da bi silil v nesrečo, če ni treba. Ampak kje se konča? Zdi se, da nič, kar naredimo, ni dovolj, da bi se zaščitili; sploh za nas, ki delamo z ljudmi. Je dovolj imeti steklo na pultu pa masko in rokavice? Je dovolj, da si nenehno razkužujemo roke in brišemo delovne površine? Kaj pa delovne obleke? Kaj pa roba, ki jo prineseš iz trgovine? Koliko razkuževati, koliko prati? Zdi se nemogoče razkužiti vse, kar je bilo v stiku z morda obolelim človekom. Težko je potegniti mejo med skrbnostjo in norostjo.

Izredne razmere so iz nekaterih izvlekle najslabše, spet iz drugih najboljše. Nekateri so postali odkrito sebični, v skrbi za svojo varnost bi pograbili vse, kar imamo. Kaj bo ostalo za druge, se jih ne tiče, čeprav bi bilo zanje same bolj koristno, da bi se lahko zaščitili tudi drugi, se ne spremenili v nov viruse bruhajoč vulkan in jih tako ne ogrožali. Vsekakor bi med več ljudi razpršena zaščitna sredstva naredila več koristi kot velike zaloge, ki se zdaj prašijo v shrambah tistih pretirano skrbnih ziherašev. Na drugi strani je solidarnost: sosedje in otroci hodijo po opravkih za tiste, ki ne morejo, navadno starejše. Veliko ljudi izrazi hvaležnost za naše delo in skrb za naše zdravje. Predvsem starejšim rednim strankam, ki jih poznam na videz, dodatno zabičam, naj si pridno umivajo roke in ostajajo doma; nočem, da bi bilo to morda zadnjič, ko jih vidim.

Spremenjen odpiralni čas v lekarnah povzroči, da ljudje zjutraj pred vrati lekarne čakajo kot drhal. Potrpljenja je malo, od zunaj se sliši prepir o tem, kdo je bil prvi. Varnostna razdalja v tej množici tako zelo zaskrbljenih ljudi? Ta je vprašljiva. Včasih se počutim bolj kot varnostnik, ki usmerja nevedneže, kot pa kot farmacevt. Nobena od nas ne razume potrebe, da se navsezgodaj zjutraj pridrvi v lekarno. Ničesar ne zmanjkuje (razen zaščitnih sredstev, ki so enako odsotna zjutraj kot popoldne), večerne Septolete niso nič manj sveže kot jutranje. Zakaj bi se ogrožal na tak način, da ne govorim, da si s čakanjem v vrsti nakoplješ kup slabe volje? Čudni smo, ljudje. Težko se je upirati instiktivnemu strahu, težko se je ustaviti in trezno razmisliti o njegovi utemeljenosti. Res je tudi, da je trezno razmišljati s tako malo podatki težko. Nihče ne more dati zanesljivih informacij, nobena institucija ne zna napovedati, kaj se bo zgodilo. Preprosto se ne ve. In strah pred nezanim je vedno najhujši. Negotovost ubija.

Nov odlok o omejitvi izdaje zdravil na enomesečno količino sproži nov val slabe volje. Starejši težko razumejo navodila, mlajši opominjajo na očitno: zdaj bodo v lekarni trikrat pogosteje.

Skozi masko je težko govoriti, steklo na pultu je dodatna ovira, treba se je zelo potruditi, da te slišijo na drugo stran. Od glasnega govorjenja nas vse boli grlo. Sprašujemo se, ali niso morda to prvi znaki okužbe. Zavedamo se, da bi le ena obolela pomenila zaprtje lekarne.

Večkrat smo deležne sarkastičnih, domala sovražnih pripomb: »Razkužil ni ali jih nočete dati?« Zamerijo nam odprto razkužilo na pultu, ki ga imamo za lastno rabo. Zamerijo nam maske. V takih razmerah je že tako naporno delo še bolj utrujajoče. Maske v glavnem poskrbijo za to, da v morebitnem primeru okuženosti katere od nas ne popljuvamo zdravil, ki jih izdajamo, in s tem ogrozimo vseh, ki so nas tisti dan obiskali. Na mojem nosu je od nje gotovo več koristi kot od tiste, ki jo gospod nosi na podbradku. Še en nerazumljiv fenomen. Čemu ti bo maska, če z njo ne pokriješ ust in nosu? Kot nov modni dodatek, morda? Nerazumljiva so pota človeštva.

Veliko ljudi je bolj nepotrpežljivih in izsiljevalskih. Strah trga maske vljudnosti, ki jih nosimo v javnosti. V izrednih razmerah ni časa za balast, nekaterim se zdi nepotrebno tratiti energijo za krotenje njihovih nizkotnejših plati. Končno imajo enkrat izgovor, da lahko so, kar so! Tudi me smo manj prijazne, v težkih razmerah se malo obrusiš, pa tudi naporno je ohranjati prijaznost ob poplavi slabe volje z druge strani. Cele dneve ponavljamo ista navodila, odgovarjamo na ista vprašanja, zastavljena v ne vedno prijaznem tonu. Manj potrpljenja imamo tudi s specifičnimi željami in zahtevami. Je nujno? Če je, bo menda v redu tudi tale znamka obližev, če ne, pač ni nujno. Razvajeni smo. Pa tudi žrtve navad težko poskusimo kaj novega, kljub zagotovilom, da gre za izdelek enake kvalitete. Kot potrošniki imamo moč izbiranja, ki pa je velikokrat le navidezna. Svoj čas zapravljamo z odločanjem med enakimi izdelki v embalaži druge barve in zelo smo zadovoljni, ko z razmislekom pridemo do najboljšega nakupa. Kaj najboljšega, edinega pravega!

Stanje se morda umirja, podatki so spodbudni. Toplo vreme je prebudilo brezskrbnost v ljudeh. Zdi se, da vidimo luč na koncu tunela. Nič ne izgleda, da smo se v tem času poglobili vase in ugotovili, da trenutni način življenja ni vzdržen za okolje niti ne potreben za našo srečo. Da lahko preživimo z manj. Ljudje nismo ugotovili, da je vsa ponudba, ki jo imamo na policah trgovin, pravzaprav pretirana in nepotrebna. Nismo doživeli razsvetljenja, kot smo menda nekateri na tihem upali, da bomo. Ne izgleda, da bo svetovni red naredil preobrat. Pretežko se je zabavati sam, lastne misli niso vedno prijetne. Še naprej se bomo, raje kot z njimi, zamotili z najnovejšimi trači in delali slone iz nepomembnih malenkosti – še posebej sosedovih. Je lažje. Svet hrepeni po tem, da se vrne v stare tire; in to čim prej! Večina si verjetno ne želi drugačnega življenja, ker nam je preudobno. Odpovedovanje boli, kot spoznavamo zdaj, imeti polna usta govoričenja o ekologiji in pomenu lokalnosti pa je preprosto fino. V tem prijaznem pomladanskem soncu se občutek nevarnosti topi, zdi se, da epidemija ni bila dovolj travmatična, da bi nas trajno zaznamovala. Smrt nam ni dovolj od blizu dihala za ovratnik, da bi se zavedli dragocenosti življenja. Še vedno ostaja abstrakten pojem, čeprav nas je njen dih oplazil ravno dovolj, da se nam je malo naježila dlaka. Zdi se, da se bo po ukinitvi izrednih razmer resnično vse vrnilo na stara pota, spet se bo zazdelo, da je pomembneje biti lep kot pa živ. Zdi se, da bomo zamudili izjemno priložnost za razmislek o tem, kdo smo in kam gremo, izreden trenutek za korenite spremembe. Ko bo vsega konec, si obetam, da se bom morala spet povsem resno posvečati vprašanju znamke obližev, ki jo bo stranka želela.