Karantenizem

Študentje 2. letnika Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL so čas samoizolacije ob COVID-19 posvetili avtoetnografiji čakanja. Njihovo raziskovanje je temeljilo na delih Giovannija Gasparinija, Ghassana Hagea, Barbare Adam in drugih, ki so etnografirali čakanje, čas, ujetost in upanje. Pisali so dnevnik in v njem reflektirali pričakovanja, dolgčas, ritualizacijo in osmišljanje časa brez primere ter postopke ustvarjanja sprememb. Svojo izkušnjo so konec aprila 2020 reflektirali v kratkih esejih, ki jih objavljamo v Vsakdanjiku.

Avtorica opisuje občutke panike ob katastrofičnih predstavah prihodnosti ter iskanje rutine in relativnega miru ob sprijaznjenju s situacijo.

Katarina Dolničar

Nikoli v življenju si ne bi mislila, da bom dejansko živela scenarij postapokaliptičnih filmov. No, naj se popravim, to ne drži čisto. Scenarij, v katerem smo se znašli, se namreč odvije pred začetkom filma in sploh ne na platnu – zgodi se torej neka katastrofa in svet, kot ga poznamo, propade, uničen je in transformiran. Torej tisti dejanski postapokaliptični del šele prihaja. Kaj se bo zgodilo, ko bomo končno stopili iz svojih hiš, se zazrli v modro nebo brez zračnega onesnaženja, v svoja pljuča vdihnili svež čist zrak brez strahu, da vdihujemo kapljice virusa ali pesticidov? Kdo bo prvi odletel v Benetke, da si ogleda zdaj čisto vodo v njenih kanalih, kamor so se baje vrnili delfini? Kako dolgo bomo še lahko v mestih videli zvezde? Koliko časa še, preden si ekonomija opomore, da lahko nadaljuje z zastrupljanjem Zemlje?

Priznam, karantena me je zadela kot strela z jasnega in prvi teden se je name zrušila masa eksistencialnih skrbi. Taki časi, ko so izidi razmer negotovi, čakanje suspendirano (Robins 2009: 80), čas se ustavi, obnemi, vendar paradoksalno v svojem mirovanju nekako še vedno mineva, so lahko izjemno stresni. Moji možgani so torej, kot stresne situacije pač narekujejo, sprožili protokol »boj ali beg« in začela sem razmišljati o katastrofi, ki bo sledila pandemiji. Moj scenarij je izgledal nekako tako: države so prekinile vse trgovske stike. Zaradi pomanjkanja uvožene hrane in drugih dobrin je vse breme padlo na slovenske proizvajalce, ki pa zaradi predpisane socialne izolacije lahko delajo v omejenih kapacitetah. Hrane v trgovinah zmanjkuje, zato se odločimo nakopičiti čim več konzervirane hrane. Ko zmanjka hrane, se začnejo ropi in vlamljanja, kraje, vse, da bi ljudje prišli do hrane. Zaradi porasta kriminala in nevarnosti, ki jo predstavljajo lahko vlomljiva okna, se naša družina odloči celotno življenje preseliti v kletne prostore in se zabarikadirati. Tako že nekaj tednov nismo videli sonca in iz dneva v dan prisluškujemo, kaj se dogaja v zgornjih prostorih, kako lačni zombiji kradejo vse povprek in uničujejo naš nekdanji dom.

In ob vsem tem nam profesorji kar naprej nalagajo nove zadolžitve.

Kmalu sem sicer ugotovila, da bo rezultat vsega skupaj najbrž veliko manj katastrofičen – ekonomska krizica pač. V primerjavi s črnimi scenariji, ki jih je sposobna ustvariti moja domišljija, je to prav zares mačji kašelj. Zavoljo svojega psihičnega zdravja sem zato sprejela odločitev, da novic v zvezi z globalnim ali pa lokalnim stanjem ne bom spremljala. Vsaj ne redno. Odklopiti se od vseh virov informacij pravzaprav sploh ni bilo težko – nehala sem spremljati medije, omejila sem uporabo socialnih omrežij in iz svojega nabora tem za pogovor črtala karkoli v zvezi z virusom, propadom ekonomije ali novo vlado. To dejanje je bilo zelo osvobajajoče in osvežujoče. Kar naenkrat nisem več čakala, da pride naslednji dan in bo ura dve, da izvem, koliko je novih žrtev.

Vendar pa sem kmalu ugotovila, da kdor ne čaka, pač ne dočaka. Kar želim reči s tem, je, da nam čakanje daje smisel. Ko čakamo, zremo v prihodnost (Gasparini 1995: 30), pričakujemo bodisi dobro bodisi slabo, vendar zremo tja z določeno mero gotovosti, da bomo to dočakali. Jaz pa sem tako – brez pričakovanj, izogibajoč čakanju – obvisela v neki eksistencialni praznini, lebdeč nad ostanki svojega življenja, ki je razgrnjeno in porušeno ležalo pred menoj. Nekateri delci so bili tako daleč, da jih nisem mogla doseči. No, pa saj bi bilo pravzaprav to tudi ilegalno – zaradi omejitve gibanja med občinami. Tistih delcev, ki so ostali pred mano in na dosegu moje roke, pa je bilo obupno malo. Na začetku sem se v obupu trudila sestaviti to zlomljeno sestavljanko, obračala sem koščke in se trudila ignorirati prazna mesta premnogih manjkajočih delcev. Poskušala sem sestaviti rutino, ki naj bi me, tako so rekli, rešila in držala nad vodo.

Rutina. V teh časih naj bi bila naš najboljši prijatelj, ki nam s svojim stabilnim objemom dá občutek varnosti. Vedno se lahko zanesemo nanjo, vedno bo tam, vedno enaka.

Ko sem torej brezglavo prestavljala, sestavljala in razstavljala koščke, sem ugotovila, da to pač ne bo držalo vode. Kot vaza, ki se razbije, potem izgubiš polovico koščkov, ampak se jo vseeno trudiš sestaviti – in tudi, če ti to nekako uspe, luknjasta pač ne bo držala vode. Kaj s tako vazo potem sploh lahko storimo? Manjka preveč koščkov, tlačenje nepravih delov skupaj pa tudi ni ustvarilo takega reda, kot so ga obljubljali. Najbolje bi jo bilo zavreči in kupiti novo, vendar pa na tej točki propade celotna metafora.

Takrat pa sem odkrila kintsugi – japonsko tradicijo popravljanja razbite lončevine z žlahtnimi kovinami, za čimer se skriva filozofija sprejemanja dejstva, da se je posoda razbila in je to del njene zgodovine, ne pa njena napaka, saj pravzaprav še polepša ta predmet (b. n. a. 2018). Tako sem opustila idejo o rekonstruiranju preostalih delcev nekdanjega življenja. Rutine sicer nikoli niso bile moj stil. Namesto tega sem v svoje dneve začela vnašati nove dejavnosti – vse stvari, ki so mi prišle na misel, da bi jih lahko počela, se jih na novo naučila … Tu sem sama sebe rahlo oštela, ker si takšnih idej, ki bi mi zdaj tako koristile in jih je bilo v preteklih letih še preveč, nisem nikoli zapisala. Ampak kaj morem, tako kot rutine tudi to-do-listi niso moja stvar. V razpoke med delci svojega življenja sem tako vnašala razne žlahtne kovine in kmalu sem spet začela čakati. Ko sem zvečer šla spat, sem čakala, da bom zjutraj vstala in sešila nove hlače. Ob zajtrku sem čakala, da bom v gozdu odkrila novo potko in morda še kakšno jamo za posladek. Ob delu za študij sem čakala, da se bom usedla za klavir in se naučila naslednjih nekaj not skladbe, ki je občutno pretežka za mojo raven znanja igranja tega glasbila, ki je pred desetimi leti obtičalo na treh notah »kuža, ki pazi«.

Z zadajanjem novih izzivov so moji dnevi postali bolj dinamični, manj monotoni, ponekod celo barvasti, in naredila sem nekaj, nad čimer bi se napovedovalci na 24ur, Nacionalni inštitut za javno zdravje in pa pristojno ministrstvo popolnoma zgrozili, ogorčeno vdihnili in počasi piskajoče izpustili zrak: ubežala sem rutini.

Vsak dan se torej zbudim. Že to je bilo na začetku samo po sebi velik korak. Zbudim se in razmišljam. Ne vem, kaj bom. Morda bi poskusila žonglirati? Morda bi se naučila italijansko? Morda bi obnovila znanje igranja kitare? Morda bi bilo bolj logično, da bi se najprej naučila brati note? Morda bi raje le obležala na kavču in si pogledala film? Takega za možgane, dokumentarnega, da se še kaj naučim? Ali pa takega, ob katerem ne potrebujem niti treh možganskih celic? Morda bi danes brala knjigo? Ali pa ne bi počela prav nič in le zrla v nebo, vesela, da sem kljub vsemu, kar se dogaja, živa in tako zelo zelo privilegirana, da lahko v tem trenutku le zrem v nebo in razmišljam, kako lepo je živeti to življenje.

Kar želim povedati s tem esejem, je, da se je s to spremembo praktično vsega, kar smo do zdaj poznali, naših ustaljenih tirnic, kolesnic, cest ali pešpoti, na nas zgrnil stres, ki je meni še do danes ostal nedojemljiv. Temelji naših rutin so se porušili ali pa vsaj zamajali in znašli smo se na čistini. Nastal je prostor, da ugotovimo, kdo smo, kaj želimo, česa ne, kako smo živeli in kako bi morali, kaj nas žene naprej in kako se boriti za to, kar nam daje smisel. Morda je človeštvo to potrebovalo. Morda se bomo zamislili nad svojim početjem. Morda bodo te spremembe končno prinesle tiste spremembe, ki jih že tako dolgo časa potrebujemo. Morda ti zadnji meseci niso bili zaman. Morda.

Ko se bomo čez nekaj mesecev torej vrnili na sicer uhojene, vendar do takrat že pošteno zaprašene ali pa preraščene poti, katerakoli metafora vam je pač že ljubša, iskreno upam, da se bom spomnila, kako je čakati na svobodo – če tako poimenujem čakanje, ki ga zdaj doživljamo vsi. Seveda bi s poimenovanjem lahko šla tudi v nasprotno smer, vendar sem svoje negativne in katastrofične ideje pustila v drugem odstavku. Ko bom torej jeseni v centru Ljubljane čakala na avtobus, vi pa boste kjerkoli že, morda z avtom v gneči, čakali, da lahko končno pripeljete na svoj dovoz, stopite v stanovanje – ki ste se ga v neštetih dneh karantene dodobra nasitili, vendar pa se morda prav zaradi tega zdaj tu počutite še bolj domače – upam, da tega čakanja ne bova vzela več za samoumevno. Ti mali intervali čakanja, kjer razdraženi in naveličani čakamo na nekaj, na kar nimamo vpliva in nam lahko še kako poslabša dan, vendar se vseeno trudimo vse skupaj jemati z mislijo »kar bo, pač bo« (Dwyer 2009: 24), se od tu zdijo tako bizarni, nepomembni in bežni. Na kakšen čudovit način so stvari relativne in, oh, kako lahko postane vse samoumevno!

Viri in literatura:

  • B. n. a. 2018.   Kintsugi. Issues in Science and Technology 34 (4): 55–66.
  • Dwyer, Peter D. 2009. Worlds of Waiting. V: Waiting. Ghassan Hage, ur. Carlton: Melbourne University Press. Str. 15–26.
  • Gasparini, Giovanni. 1995. On Waiting. Time & Society 4 (1): 29–45.
  • Robins, Rosemary. 2009. Waiting for Rain in the Goulburn Valley. V: Waiting. Ghassan Hage, ur. Carlton: Melbourne University Press. Str. 76–85.
  • Slika: Apokaliptični meme: pričakovanja vs. resničnost. Spletni vir: https://cheezburger.com/10952965/expectations-vs-reality-coronavirus-apocalypse-outfit-edition, 9. 5. 2020.

* Objava je rezultat projekta Mladi podjetniki v času negotovosti in spodbujenega optimizma: Etnološka študija podjetništva in etike mladih v sodobni Sloveniji (J6-1804). Več o projektu: https://www.zrc-sazu.si/sl/programi-in-projekti/mladi-podjetniki-v-casu-negotovosti-in-spodbujenega-optimizma-etnoloska-studija.