Kdo ne dela, naj ne je?

Prispevek presprašuje vlogo dela v primežu razmer, ki jih je povzročila epidemija COVID-19, ter ponuja premislek o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD). Ali lahko pričakujemo obrat, po katerem bo smisel življenja življenje samo ter ne več nenehno povečevanje dobičkov in finančna korist?

dr. Barbara Turk Niskač

Reklo brez dela ni jela nakazuje, da je delo eno izmed osrednjih človekovih vrlin. Brez dela bi bili ljudje lačni. Brez dela nas ne bi bilo. Delo poganja družbo, naš vsakdan, naše odnose. Antropološko bi delo lahko razumeli kot slavospev človekovi sposobnosti delovanja in ustvarjanja, pa tudi kot medij, skozi katerega se vzpostavljajo odnosi in poraja družbeno priznanje. Že majhni otroci se vključujejo v delovna opravila iz notranjih vzgibov, kadar jim to omogočimo. Vendar ne zato, ker bi si želeli delati. Temveč zato, ker se ljudje že rodimo kot družbena bitja z notranjo motivacijo po socialnem učenju in vključevanju v odnose s svojimi bližnjimi. Delo tako v svojem bistvu nosi semena vzajemnosti, recipročnosti, občutka pripadnosti, identitete in dostojanstva. Po drugi strani je bilo delo od nekdaj priročno sredstvo socializacije v določene družbene in spolne vloge, pa tudi sredstvo discipliniranja in vir izkoriščanja. Dandanes se zdi, da je delo popolnoma razvrednoteno, njegovo vrednost smo zreducirali zgolj na vprašanje storilnosti in povečevanje dobičkov.

Pobiranje krompirja. Foto: Barbara Turk Niskač.

Družbene spremembe se ne zgodijo z odkritjem novih izumov, z uvedbo drugačnih političnih sistemov ali z ekonomskimi reformami. Kadar ob slednjih pride tudi do spremembe v miselnosti ljudi, takrat se šele zgodijo družbene spremembe. Max Weber je prikazal, da je bila za razvoj modernega kapitalizma ključna uveljavitev nove delovne etike, pri čemer je osrednjo vlogo odigrala asketska protestantska etika. Na začetku industrijske revolucije materialna potreba še ni bila zadosten vzrok, da bi ljudje sprejeli dolge ure dela v manufakturah. Vse od antike je imelo nedelo oziroma brezdelje višji družbeni status kot delo. Zato je bila še toliko bolj potrebna moralna upravičenost življenja, posvečenega delu. S pavlinsko mislijo »kdor ne dela, naj ne je« se je delo uveljavilo kot od Boga predpisani smisel življenja. Prišlo je torej do obrata, po katerem človek ne dela več zato, da bi živel, temveč živi zato, da dela.

Kot je izpostavil Karl Polanyi, je bila ekonomija vselej vpeta v družbena razmerja, vendar je bila podrejena družbenim potrebam. Šele v kapitalistični družbi 19. stoletja je z uveljavitvijo tržnega gospodarstva prišlo do preobrata, ko so se družbene potrebe podredile logiki trga. Da se je lahko zgodila tovrstna sprememba, se je morala spremeniti motivacija delovanja članov družbe – željo po preživetju je zamenjala želja po dobičku.

Dandanes se nam zdi samoumevno, da je celotno človekovo življenje osrediščeno na plačano delo. Naša vrednost, naša identiteta, naše socialne pravice, materialni pogoji našega življenja – vse je odvisno od plačanega dela. Ob pospešenem družbenem razslojevanju, razkroju socialne države, negotovosti, brezposelnosti, prekarnih oblikah dela ter podplačanemu delu nam neoliberalna ideologija vsiljuje idejo, da je za kakršenkoli neuspeh kriv posameznik, ker ni bil dovolj konkurenčen, fleksibilen, podjeten, uspešen. V panogah, ki se že po definiciji ne morejo podrediti diktatu podjetnosti, ter pri slehernem smrtniku, ki se znajde v primežu brezposelnosti, pa zasledimo celo demoniziranje, da gre za lenuhe in parazite, ki bi brez pravega dela želeli živeti na tuj račun oziroma od državne pomoči. Neoliberalna ideologija poskuša zabrisati pomen odnosov med ljudmi ter poudarja individualnost. Promovira idejo socialnega darvinizma, kjer preživijo zgolj najbolj »uspešni«. Tovrstna doktrina je popolno nasprotje antropološkega razumevanja človeka ter sodobnih psiholoških spoznanj. Ta poudarjajo, da je človek v svojem bistvu socialno bitje, ki za svoj razvoj in obstoj nujno potrebuje druge ljudi. Kot pričajo antropološke raziskave, je sama ideja individualnosti in posameznika ter s tem povezanega socialnega darvinizma, ki poveličuje tekmovalnost in konkurenčnost, izrazito evropocentrična. Je predvsem produkt kapitalistične politične ekonomije, nikakor pa ni univerzalna ali naravna danost. Antropološke raziskave v splošnem pričajo, da so vrednote skupnosti in vzajemnosti tiste dispozicije, ki so človeku inherentne.

Zanimivo je, da družba ostaja osrediščena na delo tudi v času, ko v globalnem svetu v ekonomskih dejavnostih sledimo obratu od produkcije k financam. Finančni produkti nadomeščajo prave produkte v investiranju in večanju kapitala. Poleg tega se ob digitalni revoluciji soočamo z novimi oblikami discipliniranja in nadzora. Ne razmišljamo pa o tem, da naša prisotnost na spletu predstavlja tudi nov sistem akumulacije kapitala. Uporabniki spleta, med katere sodijo tudi otroci, niso potrošniki ali stranke, temveč surovina. Algoritmi namreč nenehno zbirajo podatke o izkušnjah in vedenju uporabnikov. Celotno uporabnikovo življenje in njegova bit od čutenja, dejanj do preferenc generira vedenjske podatke, ki jih Google, Facebook, Apple in Microsoft prodajajo svojim strankam ter ustvarjajo dobičke prav zato, ker so jim ti podatki na voljo brezplačno.

Erich Fromm je že v prvi polovici 20. stoletja ugotavljal, da ob celotnem napredku človeku ne bi bilo treba več porabljati vse svoje človeške moči za delo, s katerim ustvarja gmotne razmere za preživetje. Precejšen del svoje energije bi lahko porabil za to, da preprosto živi. Ideja univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) ima svojo zgodovino in lepo število poskusnih uvajanj, nikoli pa ni zares zaživela, ker bi bila izvedljiva le v družbi, za katero je človekovo življenje sveto. Torej tisti družbi, ki življenju pripoznava vrednost onkraj monetarne vrednosti. Šele v takšni družbi bi bilo sprejemljivo, da se vsakemu človeku brezpogojno dodeli finančna sredstva, ki mu omogočajo dostojno življenje. Vrednota dostojnega življenja bi torej morala biti postavljena pred dobičkonosnost.

Čeprav ob izrednih razmerah, ki jih je prinesla epidemija COVID-19, nekatere države resno razmišljajo o uvedbi UTD, se česa podobnega v trenutnih političnih razmerah v Sloveniji ne moremo nadejati. Predsednik vlade prebivalce že poziva, naj razmislijo, kako bi lahko Slovenija iz krize izšla močnejša, konkurenčnejša in uspešnejša. Mar niso to vrednote, izhajajoče iz pogorišča nekega drugega sveta, ki je pred našimi očmi že zdavnaj uničil samega sebe? Ob epidemiji COVID-19 se je potrdilo, da je družbeni sistem, ki v središče postavlja delo, zreducirano na vprašanje storilnosti in povečevanje dobičkov, nevzdržen. Še več, za človeško življenje, pa tudi naravo, je destruktiven. V gospodarski krizi, ki bo sledila, se bo družbena neenakost še poglobila in družbeno blagostanje manjšalo. Pod taktirko strategije deli in vladaj se bo okrepila delitev in demonizacija med ljudmi, ko bomo eden drugemu gledali v krožnik, kdo bo dobil katero drobtinico, in sodili, ali si jo je zares zaslužil.

Ko ljudi zreduciramo le še na vprašanje, ali za družbo predstavljajo strošek, ali njihovo delo ustvarja dobiček, ali se življenje ljudi sploh splača, stopamo po tanki liniji, onkraj katere se človečnost konča. Navsezadnje denar sam po sebi nima nobene vrednosti, je zgolj reprezentacija vrednosti. Vrednost pa je vedno vpeta v družbeni odnos. V svetu, kjer se vrednost človekovega življenja ne meri več niti po njegovem delu, temveč zgolj po dobičku, ki ga njegovo delo ustvarja, smo poraženci vsi.

Smo ob spremembah, s katerimi se soočamo danes, zmožni miselnega obrata, po katerem bi smisel življenja postalo – življenje samo ter ne nenehno povečevanje donosov, storilnost in ekonomska koristnost? Življenje slehernika naj se ne meri v monetarni vrednosti. Najlepša dela človeštva in njegovi največji dosežki niso nastali z namenom, da bi se finančno splačali.