Privajanje na manj

Avtorica naniza nekaj avtobiografskih utrinkov svojega novega vsakdanjika, ki jih nato primerja z izkušnjo terenskega dela in bivanja v odročni islandski vasi. Zapis sklene s premislekom o tamkajšnji prilagodljivosti na nepričakovane okoljske dejavnike. 

Ana Svetel

Pred točno enim mesecem, ko smo epidemijo in spremembe, ki jih bo prinesla, slutili že na vsakem koraku, sva se z Nejo dobili v Tivoliju. To je bil teden, ko smo se začeli izogibati kavarnam, hkrati pa so bili popoldnevi polni tiste posebne, še nekoliko obotavljive toplote, ki tako zlahka zvabi na prosto. Hodili sva proti Švicariji, ko je Neja v šali rekla, da jo včasih obide občutek, da je to vsesplošno ustavljanje zakuhala prav ona. »Tolikokrat sem si želela, da bi se vse samo malo umirilo. In glej – pride epidemija in mi na nek način začne izpolnjevati želje.« »Bojim se, da jih izpolnjuje marsikomu,« sem dodala. Tudi sama sem se namreč večkrat zalotila med sanjarjenjem o nekakšnem družbenem in osebnem ritardandu. Skrivoma sem si tudi jaz želela, da bi zmogla samo sebe za nekaj časa malce izpreči iz vajeti pričakovanj, ciljev, ambicij, pa tudi iz prepolnih dni, opravkov, projektov, ‘deadlinov‘. Ko zdaj polistam po svojem koledarju, se mi kar smeji. Kako drugače je videti v primerjavi z na gosto popisanimi stranmi prejšnjih mesecev.


Mineva prvi mesec samoizolacije in – priznam, kar neprijetno mi je takole razglašati, a počutim se odlično. Ker sem človek vsaj rahlo začrtane rutine, vsak dan najmanj 75 minut hodim in vsaj toliko časa vadim klavir. S fantom si izmišljujeva nove in nove poti, iščeva neprehojene steze obmestnih gričev, včasih grizeva kolena, včasih s storži ciljava debla, včasih vzameva psa in gremo na travnik, k »Lučkinim kipom«, včasih hodiva po parku kar poprek, ne meneč se za v krajino vrisane poti. Kadar me od Schuberta boli desni mezinec, se potapljam v Glassove klavirske kompozicije, ki sem jih februarja dobila za rojstni dan in jih zdaj končno utegnem preigravati. Berem knjige iz skladovnice, ki sem jo prinesla iz Ljubljane, berem počasi, podčrtujem, izpisujem, včasih se mi zazdi, da zraven tudi prav zares razmišljam (zagovarjam namreč tezo, da razmišljamo v bistvu zelo redko). Kot bi izbirala okuse sladoleda, kombiniram bralske svetove, malo Tima Edensorja, malo Mary Oliver, pa potem Renato Salecl, pa na vrh še malo Petra Svetine. Tako raznovrstni in hkrati tako uglašeni so. V skladovnici knjig je kopica odličnih sogovornikov za čas tišine, s takšnimi sogovorniki ni življenje nikoli monotono. S tišino je sicer v praksi včasih problem – korelacija med mojimi urami, ko se skušam zbrati, in maminimi Skype sestanki (mami digitalno komunicira tako glasno, da bi jo sodelavci nemara slišali, tudi če bi izklopila računalnik), je resnično neverjetna.

Namesto ocvrte cvetače v Intersparu Vič, čokoladic iz avtomata in večernih burekov v teh tednih uživam v očetovi kuhi (in povsem nepričakovano tudi mamini peki), torej v povečini sveži, sezonski in skrbno pripravljeni hrani. Kosila so družabni vrhunci dneva, čas, ko je izrečenih največ besed. Ker primat v kuhinji vzdržujeta starša, kosimo zgodaj, mnogo preden postanem lačna. K sreči špargljeve rižote, pečena polenta in jogurtove pite tako dišijo, da brez težav zaobhajam svoje siceršnje prehranjevalne ritme. Po drugi strani pa sem ritem spanja lahko skoraj popolnoma prilagodila sebi – delam do polnoči ali dlje, zjutraj spim. Ko se predramim, nimam siceršnjega občutka stresa, pomešanega z izžetostjo. Nikamor ne zamujam, namesto ubijalsko razpoloženih voznikov, ki nam, kolesarjem, vsako jutro strežejo po življenju, odprem okno, spijem kavo in preberem časopis. V tem mesecu sem morala le enkrat obleči modrček, izbrano obleko in se naličiti. Sicer nosim le trenirke in razvlečene majice. Kurja očesa so skoraj povsem izginila – seveda, ko pa si nadevam le še copate, superge in gojzarje.

Sprehodi po območju polotoka Langanes in po okolici Maribora. Foto: Ana Svetel.

V mislih pogosto vzporejam tedne samoizolacije z lanskoletnim terenskim delom na Islandiji. Pravzaprav sta si obdobji v mnogočem podobni. Redni sprehodi, hoja kot nekakšno osišče dneva, samoumevnost tišine, čas za branje. Kakor kak brezvezni koronski vic se sliši tudi izjava mojega sogovornika, ki je kraj, kjer sem živela, opisal takole: »Kaj pa misliš, da ljudje tukaj počnejo cele dneve? Pijejo ali pa fukajo. Ni druge.« Četudi v resnici seveda je druga in tudi koronski ciniki se v mnogočem motijo. Privajanje na manj je okrušek nekega verza, ki sem ga napisala na Islandiji. Nekaj, kar se mi zgodi vsakič, ko grem ‘gor’, je namreč ravno to postopno privajanje na manj. Manj dražljajev, manj besed, morda celo manj čustev, čemur nato sledi izostritev čutov. Zatem počasi začenjam videvati razlike v niansah lišajev, v oblikah kamnov, v frekvenci valov, pozorna postajam na ptiče, prisluškujem jim (letne čase, kakor so mi povedali sogovorniki, namreč najzanesljiveje napovedujejo ptiči). Včasih se na terenu počutim kot mehanizem, ki mora odčitavati komaj zaznavne nihljaje. Seveda pridejo dnevi, ko z diktafonom ‘lomastim’ naokoli in zastavljam direktna vprašanja. A ne morem se znebiti občutka, da je bolj od sogovornikovih velikodušnih odgovorov zgovoren njegov tih, komaj opazen vzdih, ko pogleda proti oddaljenim hribom, kjer se zbirajo oblaki.

Kako napisati karkoli etnografsko verodostojnega, ne da bi ustvarila jezik za stvari, ki niso bile izrečene? Kako prevesti drobne nihljaje, odčitane bolj v občutku kot v dejstvu? Kako interpretirati, ne da bi izravnavala površine nekih nujno neravnih življenj? Med terensko izkušnjo in ‘analizo’ le-te zeva razpoka, ki je verjetno ni moč zapolniti. Če bi pokrpala vse prazne prostore, kontradikcije in ambivalence (že ko jih opisujem s temi besedami, jim delam krivico), bi etnografija postala demografija, odgovori na vprašanja, alineje, kljukice in deleži, deljenje brez ostanka, hipoteze, ki jih je moč potrditi ali ovreči.

Tisto, kar sem pri številnih sogovornikih nadvse občudovala, je bila njihova specifična umirjenost. Umirjenost, ki deloma izhaja tudi iz nepredvidljivih vremenskih danosti. Marsikdo mi je govoril o tem, da je sicer že lepo, da človek načrtuje, a da vedno lahko pride kaj vmes. Pozeba. Megla. Snežna nevihta. Načrti morajo biti zmeraj usklajeni z okoljem in to se stalno spreminja. Spomnim se vožnje v dobrih devet ur oddaljeni Keflavik, od koder naj bi zvečer letela na neko konferenco. Zaradi vetra so lete odpovedovali kot po tekočem traku. »Ampak jaz moram biti jutri v Španiji,« sem se razburjala in poskušala najti drugo možnost. Moja znanka, voznica, je bila popolnoma mirna. »Dokler se veter ne umiri, letala pač ne bodo letela.«

To globoko, habitualno ponotranjeno zavedanje, da ima vsaka človekova namera v sebi tudi pogojnik in da mora vsak načrt biti dovolj prožen, človek pa dovolj prilagodljiv, da ga ta prožnost ne vznemirja preveč, je bila kvaliteta, ki sem se je le deloma in le počasi začela navzemati.


Zdi se mi, da se v dobi samoizolacije ta, zame ‘islandski’ občutek za pogosto neviden, a v bistvu neizkoreninljiv mogoče, vrača. Na nepričakovan način in v nepričakovanem času, kakopak. Vrača pa se tudi privajanje na manj, občutljivost za detajle. Tako kot lani na Islandiji zdaj na Kalvariji prisluškujem ptičem, iz dneva v dan opazujem spreminjajoče odtenke zelenila v listih in, prav tako kakor sem to počela na terenu, gledam, kdaj zahaja sonce, gledam, kako se daljšajo dnevi, gledam, kako svetloba – kakor vsako leto – naenkrat začne prevladovati.