Prispevek pripoveduje o tem, kako poteka komunikacija z zdravniki, opisuje potek obravnave v času CoVid-19 in se sprašuje o mejah družbene norosti.
B. S.
Čez dva dni naj bi šli na morje. Zvečer … No, ne gremo. Hči je zbolela. Ima res visoko temperaturo, takšno, ob kateri se ji že blede. In močno diarejo.
Morala bi k zdravniku, ampak ker smo v času drugega vala covida-19 in ker so vsi previdnostni ukrepi aktivirani in okrepljeni, je edina resna in poglobljena komunikacija z zdravnikom po elektronski pošti. Po neprespani noči, takoj zjutraj, sem napisala e-sporočilo – natančen popis poteka bolezni: od vročine in diareje do njene nesposobnosti imeti odprte oči več kot 15 minut. Zdravnik odgovori, naj opazujem potek bolezni še naprej, naj zbijam vročino in poskrbim za izdatno hidracijo. Kako lahko poskrbiš za izdatno hidracijo otroka, ki ni sposoben biti buden in ki že po enem požirku leti na stranišče? Kako zbiješ vročino otroku, ki mu tablete ne primejo in ga moraš tako rekoč spečega nesti pod tuš? In še kakšno podobno vprašanje se mi je kotalilo po mislih.
Zdravnik je napisal, da če vročina do jutra ne pade, dobi hči napotnico za test na covid-19. Ker se pri otrocih ta viroza ne kaže nujno kot prehlad ali pljučnica, ampak tudi kot črevesna viroza. Dan je potekal počasi, z veliko zbijanja vročine in truda – tako mojega kot hčerinega – da bi čimveč pila. V budnem stanju je jokala. Jokala je, ker je zbolela tik pred odhodom na morje. Življenje se ji je zdelo neskončno krivično, ker moramo odložiti odhod na morje, in nefer, da otroci zbolijo med počitnicami!!! Hkrati jo je bilo strah, ker je bila v tako slabi koži, da se je bala, da bo morala v bolnico, strah jo je bilo, da bi morala na operacijo (pa čeprav ni bilo prav nobenega razloga za to), in strah jo je bilo, da bi bila okužena s covidom-19. Prav dobro je vedela, kaj to pomeni: potencialno grožnjo za ves starejši del naše družine, ki živi tesno prepleten z nami, in hkrati odlog morja za nadaljnji mesec …
Noč se je zdela še daljša: zdelo se je, da se zbuja vsakih deset minut – ali zaradi diareje ali zaradi vročine ali pa zaradi tega, ker jo je vse bolelo. VSE jo je bolelo. Tudi nohti.
Takoj zjutraj sem zdravniku ponovno napisala e-sporočilo, da ni nič bolje, da je resnično slaba. V odgovor sem dobila obvestilo, da ima hči napotnico za test na covid-19. In da bom o natančni uri še obveščena. Čez približno eno uro me je poklicala medicinska sestra in mi sporočila popoldansko uro za test. Hči mora opraviti test, če hoče k zdravniku. Ampak zdravnik popoldne ne bo delal, do pregleda lahko pride šele naslednji dan.
Zdi se noro: zdi se, da je edina bolezen, ki še šteje, ki jo je vredno preverjati in ki ima težo, nov covid-19. Vse ostale okužbe so nepomembne, vsa ostala stanja so zanemarljiva. Zdi se, da se le še o covidu-19 govori kot o resni grožnji ranljivim populacijam, in zdi se, da je le še covid-19 vreden resne obravnave …
Za testiranje na covid-19 je organiziran t. i. drive-in oz. testiranje iz avtomobila. Na parkirišče s krožno ureditvijo sva pripeljali točno ob uri, ob kateri sva bili naročeni. Na moje presenečenje je bilo pred nama še deset avtomobilov. Čakali smo, kot v kakšnem McDrive-Inu, da pridemo na vrsto za usluge.
Ob pogledu na vrsto pred nama mi je padel mrak na oči – ob misli, da bi hčer spet zvilo in bi morala na stranišče … Iste misli so spreletele tudi njo. Vprašala me je, kaj bova naredili, če bo morala med čakanjem na stranišče. Moj odgovor je bil iskren: ne vem! In po nekaj trenutkih sem dodala, naj pove, ko jo bo začelo zvijati, bom poskusila urediti, da greva mimo vrste in na njihov WC ali kaj podobnega. Bova že uredili, da bo vse v redu. Zdelo se je, da jo je to malo pomirilo.
Bliže ko sva bili, bolj je bilo očitno, da je živčna: vedela je, da gre le za odvzem brisa iz nosu in da bo hitro, ampak … In seveda, začelo jo je zvijati. K sreči je bil samo še en avto pred nama. Ko sva prišli na vrsto, sva odprli okna: meni so predali navodila in mi zabičali, da moramo ostati doma še 24 ur (Kako pa drugače?! Saj je vendar res bolna!), zdravnik je šel k sovoznikovemu sedežu oz. oknu in hčeri prijazno v nekaj besedah razložil, kaj bo naredil, na hitro vzel bris (kar je bilo, po hčerinih besedah, resnično neprijetno), zaprli sva okna in odpeljali naprej. Do doma sva prišli pravočasno, da je hči še ujela stranišče.
Ob čakanju na izvid (uradno pokličejo po telefonu v 24 urah, nas so poklicali po 3 urah) sem razmišljala, kakšna norost je vse skupaj: otrok zboli, ima trebušno virozo z visoko vročino. Ampak ne glede na vse: otrok mora iti najprej na test za covid-19, stati v vrsti kljub diareji in, nenazadnje, biti izpostavljen strahu, da je tisti del grožnje, ki bo po vsej verjetnosti ubila njegove stare starše in vse tiste, s katerimi se druži, pa so iz takega ali drugačnega razloga ranljivi del družbe. Kot bi poblazneli v strahu, da se je nenadoma pojavila bolezen, ki bo – za razliko od drugih – nedvomno pokosila našo civilizacijo. Ali smo res tako preplašeni? Ali pa res potrebujemo en resen problem, da upravičimo tono drugih težav, tako zdravstvenih kot povsem vsakdanjih in gospodarskih in …? Vem, da virus JE, vem, da je med resnejšimi grožnjami ranljivi populaciji, vem, da imajo nekateri težak potek bolezni, vem, da je zelo nalezljiv, pa vendar se sprašujem: ali so vse ostale viroze (ki so tudi grožnja ranljivim populacijam) zdaj tako zelo zanemarljive, da ne potrebujejo resne in čimprejšnje obravnave? Ali bomo res vse podvrgli samo strahu pred novim virusom, tako v zdravstvu kot na drugih področjih? Iskreno, prepričana sem, da so številke ljudi, ki imajo trebušno virozo, trenutno bistveno višje od okuženih s covidom-19, in hitrejša obravnava teh z »navadno trebušno virozo« bi nedvomno pripomogla njenemu k lažjemu poteku … Če drugače ne, pa vsaj psihološko. Psihološki del pa je pri vsem skupaj neskončnega pomena. Tudi pri razpravah in navajanju dejstev o covidu-19. Bomo torej zdaj govorili o stalni epidemiji novih virusov?
Hčerin test na covid-19 je bil negativen.
