Avtorica razmišlja, kakšne možnosti nam ponuja trenutni čas za spremembe in pot v boljšo družbo, izpostavi neprecenljiv potencial otrok in pomembnost starejših ter vpogled vase vseh generacij.
Sarabraj – Tjaši Artnik Knibbe
Koronakriza je verjetno res za čisto vsakega od nas čisto posebna šola in inciacija v notranji moči. Ko poslušam zgodbe z različnih koncev sveta, opažam izjemno sinhronost življenja v tem, da nam tudi v najbolj bolečih izkušnjah daje možnost zorenja v celovitost. Tokrat se ta priložnost seli na cel svet, kar velja za dogodek zgodovinskega pomena. Moje priprave na to krizo so se začele že lanskega junija, ko sem se med svojim solo trekingom po Portugalskih klifih odločila za dan na valovih. Najela sem inštruktorja in se razigrano, v skupini otrok, podala na svojo prvo lekcijo surfanja. Ta se je končala na urgenci z zlomom kolenskega sklepa in me priklenila na posteljo za več mesecev. Karantena brez možnosti gibanja. Šolanje strpnosti, globokega dihanja, da omilim bolečino, ter iskrenega dialoga z bolečino in čustvi, ko ti je odvzet vsak občutek fizične nepremagljivosti. Bogat čas introspekcije, dolgih vipassan in izjemen trening v čuječnost.
Ko sem za silo po sedmih mesecih le shodila, se je ta glamurozni trenutek prelil v kolektivno koronakrizo in karanteno. Ob tem sva se z možem ravno zadnje dneve pred nizozemskim »pametnim lockdownom« selila v novi dom in s humorjem reševala nejevernost v vse skupaj. Nikoli si namreč nisem mislila, da bom polomljena sredi kolektivne krize kupovala svoj prvi dom, in to na Nizozemskem. Tona smeha me je reševala pred stisko. Hvaležna za moj umirjen um in otroško srce sem si dopustila opazovanje sveta in sprememb, ki so tako močno potrkale na naša vrata. Spremembe v svetovni politiki, sitost ljudi manipuliranja in kontrole, želja po tem, da zadihamo, cenjenje tega, kar imamo, in tega, kar smo izgubili. Prebujenje ljudi v tišino narave, ki nas spomni znova na to, kako bije njeno srce. Stiske mnogih, ki jih zasužnji odvisnost hitrih ritmov sodobne nore ekonomije, in soočanje z nesposobnostjo intimnih stikov s tistimi, ki so nam najbliže.
Ta »kriza« nas tako kot vse osebne krize uči veliko tega. Sama ne doživim niti ene krize v življenju, da iz nje ne bi izstopila močnejša, modrejša in bolj sočutna. Izbira je naša in mnogi bodo razumeli, da nismo le ranjeni otroci, ki se predajajo sistemu svoje moči, ampak v nas tli veliko več tega, kar želi ob tej situaciji v svobodo. Notranji potencial duha, ki nas združuje v neverjetno moč in nas želi opomniti na našo pravo naravo. Ta sila življenja, ki nas je sedaj na polno zgrabila za srce, nam želi dobro. Želi nas poravnati s harmonijo vseobsegajočega življenja in nam že skoraj veli, da izpustimo nazor. Da se vsemogočni sili življenja predamo in ji zaupamo. Da v skladu s to notranjo modrostjo oblikujemo Novo Zemljo.
Kako zgleda živeti na takšni Zemlji? Liderji so ljudje modrosti, sočutja in širine, ki ne delujejo iz svojih bolečin in praznine, ampak iz polnosti življenja in v dobro celotnega ekosistema. Ti koordinatorji v resnici ne vodijo ničesar, le izjemno dobro opravljajo svojo funkcijo poznavalcev določenih področij in predvsem umetnost povezovanja. Ljudje se zavedajo svojih moči in posvetijo se temu, da jih do polnosti uresničujejo. V dobro celote. Znanost se osvobodi svoje nadute poze večvrednosti, saj si nihče ničesar ne lasti. Ob tem jim je jasno, da čisto vsak Zemljan potrebuje – če želimo – da v Trenutku sistem brezhibno deluje. Vsi namreč zelo dobro poznajo pravila kvantne fizike in načela vsepovezanosti. Na pamet jim ne pride, da bi s hlepenjem po nagradah in potrebi po tem, da so prvi, tekmovali s celoto. Ta stres v tekmovalno potrebo ujetega ega jih dolgo nazaj zapusti. Ekonomija sodeluje z naravo in potreba narcistične peščice po akumuliranju dobrin in kontroli ostalih se rešuje v kali. Z reševanjem kolektivnih travm.
Ta družba se namreč zaveda, da so ti posamezniki polni notranjih praznin in v resnici zrcalo kolektivnih bolečin in travm, ki se prenašajo iz roda v rod in nam vsem pripadajo. V tem svetu to konstruktivno rešujejo z ljubeznijo. Slednja ima izjemno moč. Namesto atomske bombe, ki je le mikro pojav te izjemne sile, se ljudje Nove Zemlje zavedajo primarne moči ljubezni in jo redno negujejo. Razumejo namreč, da smo prišli na svet zato, da v polnosti izražamo brezpogojne, nevtralne vibracije celovitosti življenja, ki se stekajo čeznje in jih zrcalijo kot takšne nazaj v celoto. Jasno jim je, da je bilo treba umiriti eksistencialni strah ter strah pred smrtjo, ki v starem svetu tako zelo hromi ljudi. Da omilijo prvega, poskrbijo za to, da imajo vsi dovolj, in o presežkih peščice sploh ni sledu, saj jih vedenje, da je za vse dovolj, pomiri. Ob tem kolektivna nega zavedanja o celovitosti umiri potrebo po odvisniški akumulaciji dobrin. Ob tem dajejo smrti posebno mesto svetega prehoda nazaj v Zavest.
Iz pozicije enosti imajo seveda tudi starejši občani izjemno vrednost. S svojimi modrostmi so redno del šolskih programov in na mlajše generacije s strastjo prenašajo življenjske izkušnje o tem, kako biti polno, kako ljubiti brez strahu, kako konkretno to prenesti v odnose, kam v vse to pašejo čustva, kako se jih učiti spoznati, biti z njimi avtentičen in pristen, kako dopustiti našim instinktom, da nas vodijo na eni strani, in srcu, da nam sveti na drugi. Učijo jih o tem, kako ostati pretočni, divji, svoji in resnični in v vsem tem sodelovati s celoto.
Brez modrosti starejših si šolstva sploh ne bi znali predstavljati. Ob tem je seveda sistem šolanja primarno usmerjen v to, da podpira »mladičke« v tem, da se razvijejo v svojo polnost, in nikakor ne v tem, da jim polnijo um z informacijami, ki jih bodo delali uspešne sužnje kapitalu ali sistemu, kar se je dogajajo prej. Ti otroci se učijo o spoštovanju življenja, o opazovanju tega, kako to deluje, o modrostih, ki nas to učijo, in o moči prisotnosti. Ta ima osrednjo točko v šolskem sistemu. Ta ne deluje na tesnobi preteklika in preganjavici neznank prihodnika, ampak na moči stika s tukaj in sedaj. Polja višjega jaza, ki jih povezuje s kozmično knjižnico izkušenj celote. Vedo, da lahko trenirajo svoj um z učnim gradivom, a pri vsem tem ne pozabijo tega, da imajo ta vedenja že v sebi. Skozi igro in ustvarjalnost gradijo novo in svoje inovacije nosijo svetu. Ta jih ne gleda zviška, ampak resno upošteva njihov svež veter.
Že ko govorimo o vetru, je seveda narava v tem svetu izjemnega pomena. Spoštovanje do ljubezni, ki jo ta nosi, in učenje iz njenih ljubečih objemov je čisto posebno šolanje, ki se zaključi z zadnjim vdihom. Z naravo se diha, se živi, se igra, se harmonizira. Ljudje so povsem zavestni, da potrebujejo veliko manj hrane, ki pa je polna informacij živosti, in s sočutjem se spominjajo časov, ko so njihovi predhodniki množično zlorabljali tehnologijo in življenje, da bi polnili svoje duševne praznike in v celice vtisnjene travme.
* Več o temi si lahko preberete tudi v avtoričini knjigi Ranljiva (2016).
