V obdobju 2020/21, ki si ga bomo zapomnili po lomastenju virusa covid-19 in po zavestnem vladnem rušenju demokratične ureditve Republike Slovenije, nastajajo tudi številni izrazi slovstvene folklore. Med njenimi ustvarjalci sem se nehote znašla tudi podpisana.
Marija Makarovič
Balada o enoletni maski je, ob covidnih razmerah, vsekakor nastala tudi ob nedvoumnem delovanju polne lune 21. 1. 2021. Zasluge za nastanek balade pa ima izključno neka zelo prijazna gospa, ki pa v tem koronskem dopisu ni želela biti imenovana. V najinem telefonskem pogovoru o stanju kulture in nekulture v času koronske ere je prostodušno dodala: »Še to ti moram povedati. Včeraj je pri meni pozvonil neki moški. Ko sem napol odprla vrata stanovanja, se je kar naenkrat znašel v predsobi in rekel, da kontrolira dimnike.« Ker je gospa po uvodnem taktu nekoliko pomolčala, sem vprašujoče zinila: »No, in?«
Nato je pol v smehu in pol zares hitela pojasnjevati: »Jaz ga začudeno gledam, ker je nepovabljeno vstopil in stal v predsobi s tisto masko. Pomislila sem in tudi takšen vtis sem imela, da jo morda nosi že celo leto. Si lahko predstavljaš?!«
Ob tako natančni časovni opredelitvi nošenja zoper virus covid-19 namenjene maske sva obe naenkrat prasnili v smeh polne lune. Ko sva se za silo umirili, sem rekla: »Zdaj bom pa zaprla mobitel, saj ni spodobno, da se kot mnogoletna gospa, ki sem ne tako dolgo nazaj izvedla desant na deseto desetletje, tako pobalinsko krohotam. To ima lahko nekontrolirane posledice.«
Potem sem skušala nadaljevati s prekinjenim pisanjem ene od mojih predzadnjih knjig. Vendar kljub naporom ni šlo, zakaj po vedno bolj razredčenih možganih se je vrtel začetni stih o enoletni maski umazani. Potem so mi še vse do konca bliskovitega tipkanja tekli potoki smeha in solz. Tekli so tudi potem, ko me je Tac Horac začudeno in zaskrbljeno obenem vprašal, kaj mi je. Rekla sem mu, da sem ravnokar na-Koseski-la veličastno pesnitev o enoletni maski. Ob takšnem pojasnilu mu res ni preostalo nič drugega, kot da se je potopil nazaj v prekinjeno branje etnoloških in antropoloških razprav v Etnologu iz leta 2020.
P. S.: Okrog osmih zvečer je naša Mojca postavila koronatorbo s hrano pred vrata, jaz pa sem ji v obveznem protikoronskem oblačilnem videzu – to je v enodnevni maski in enodnevnih rokavicah, za vsak slučaj pošpricanih še z razkužilom – pomolila list s koronapesnitvijo in prošnjo, da napisano še danes pošlje v vednost neimenovani gospe.
Balada o enoletni maski Pozvonil je in brez povabila vstopil je, češ da čisti dimnike. Strmela vanj sem kot ukleta, od njegove maske na vso moč prevzeta. Kaj če jo že nosi celo leto?! In mi natrosi virus? O, presneto!!! Zaslutivši moje hude misli, na hodnik se je pospravil. In skozi tisto enoletno masko zamolklo je izdavil: »Ne bojte se, gospa! Na pomlad znova bom prišel, ko virus končno bo oplel. Pregledal bom vse dimnike, od kurjenja umazane.« Potlej pomahal je v slovo! Neznano kam šel trosit je kovidno zlo: s tisto enoletno masko – umazano!
P. S.: In ker sem že pri koronski slovstveni folklori, naj dodam še kratek zapis o mojem telefonskem pogovoru z isto osebo. Če se ne motim, je bilo avgusta 2020, ko je covid-19 že krepko lomastil po vsej Sloveniji.
MM: Hojla, kaj delaš?
N. N.: Pešačim po gozdu.
MM: Kaaaaaj, a se ne bojiš srečanja z medvedom?!
N. N: Neeee, bojim se srečanja z ljudmi!
Lep pozdrav in še veliko ustvarjalnih covid-19 prizadevanj!
