Hrepenenje po človečnosti
Študentje 2. letnika Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL so čas samoizolacije ob COVID-19 posvetili avtoetnografiji čakanja. Njihovo raziskovanje je temeljilo na delih Giovannija Gasparinija, Ghassana Hagea, Barbare Adam in drugih, ki so etnografirali čakanje, čas, ujetost in upanje. Pisali so dnevnik in v njem reflektirali pričakovanja, dolgčas, ritualizacijo in osmišljanje časa brez primere ter postopke ustvarjanja sprememb. Svojo izkušnjo so konec aprila 2020 reflektirali v kratkih esejih, ki jih objavljamo v Vsakdanjiku.
Avtorica opisuje svoja občutja ob refleksiji lastnega položaja in položaja manj privilegiranih ljudi.
Klara Simčič
Svoboda je tako močan in velik pojem. V zadnjem obdobju včasih pomislim, da sem res srečna, ko lahko vsaj približno razpolagam s svojim urnikom. Sem še kar svobodna, lahko zabredem kilometre globoko v gozd in na bližnje travnike, da bi doživela svet v vsej polnosti. Res ga, pa me hkrati vedno znova preplavljajo občutki ujetosti, občutki, da v resnici ne morem iti še kam, v kar en kraj. Pa saj ne, da bi morala tja, ampak zgolj občutek, da bi lahko šla, mi manjka. Sicer sem mirna, ker sem zdrava, tudi nihče od bližnjih ni zares zbolel, in v resnici nisem le zaprta med štirimi stenami kot mnogi drugi. In ja, ni isto, ni ista stvar biti zaprt med štirimi stenami v lastnem domu, kjer je vse domače (čeprav ljudje pozabljamo, da doma ni vsem lepo, da je dom za nekoga razbit, da nima družine), kot pa recimo v zaporu. Čeprav biti ujet v situaciji, ko po svetu razsaja epidemija, ni enako, kot če si ujet v zaporu ali taborišču, se med tema načinoma ujetosti najdejo tudi podobnosti. Vsekakor vsak gleda na svoj položaj skozi lastne oči. A vsi bi morali imeti oči odprte tudi za druge in skušati razumeti drugega v njeni/njegovi kompleksni celoti. In ljudje smo socialna bitja, potrebujemo drug drugega. Takole berem iz svojega dnevnika:
Razmišljam o tem, kako super je, da imam končno miren čas zase, za stvari, ki sem si jih od vedno želela početi. A na koncu opazim, kako pomembni so mi ljudje. Koliko mi pomeni, da to, kar počnem, delim z nekom. Da se dopolnim, da dobim potrditev, da prejmem podporo in jo lahko nekomu dam. /…/ Spet imam te dni, ko mi je težje, ker se zavedam, koliko časa dejansko ne bom videla prijateljev. Saj je šlo ta dva tedna, saj gre, a te kdaj pa kdaj preplavijo tako čudni občutki – ne pomnim, da sem že kdaj tako čutila. /…/ Pa videoklic s prijateljicami. Dolgo se pogovarjamo pa tako hitro mine. Tako sproščeno, polno smeha, domače. Pogrešam jih. Ko se vidimo, je še okej, ko pa je klic končan, opazim, da postanem nestrpna in naveličana čakanja. Čakanja, da bo spet tako kot prej. Pa bo? Začenjam se zavedati, da najbrž ne bo nikoli več kot prej.
Včasih se počutim krivo, ker v sebi zaznavam občutke ujetosti, nemoči, zmedenosti in utrujenosti, da razmišljam o tem, kako pogrešam ljudi. Ker vem, da imam vse in še več, kot si zaslužim. Hišo, dovolj prostora, ki ga v teh dneh še toliko bolj cenim, hrano in ogromno lepih dolžnosti in opravil, ki zapolnjujejo moje dneve. Na drugi strani se premalokrat zavedam, da hodi po gozdu človek, ki beži iz svoje domovine in išče pot naprej. Človek, ki je izgubil bližnjega. Nekdo, ki nima hrane, ali nekdo, ki nima dovolj prostora in živi v nevarnih ali nezdravih okoliščinah. Očitam si, ker se čutim ujeto in nemočno, ko pa imajo ti ljudje morda več moči kot jaz, pa je ne morejo izkoristiti, ali pa čutijo več ljubezni kot jaz, ki jo imam v resnici na pretek, pa je nimajo priložnosti deliti. Čakam na to, da bom spet lahko šla na izlet, na potovanje in k prijateljem, medtem ko nekdo hrepeni »zgolj« po domu, po zavetju.
Zdi se mi, da se je mnogim čas ustavil. Stoji gospodarstvo, promet, socialno življenje … Kot statičen je običajno občuten čas v zaporih, medtem ko se za čas zunaj zapora zdi, da teče naprej (Jefferson, Turner in Jensen 2019: 2). Zdaj pa se mnogim tudi tukaj zunaj zdi, da se ne dogaja nič drugega kot koronavirus. Ni več novic o migrantih na grško-turški meji, torej problem ne obstaja več; ni več novic o naravnih nesrečah po svetu, torej jih pač več ni. Čas je nekaj tako večjega od nas, hkrati pa tako prežema naš vsakdan. V tem obdobju pogosto govorimo o času, ko bo kriza minila; o času, ko bodo meje spet odprte; o času, ko bo socialno življenje spet oživelo … Ta čas, »čas, ko«, Barbara Adams označi za prav posebno komponento časa, ki poleg tempa in intenzitete časa definira naše osebno občutenje časa (1994: 511). Za marsikoga je obdobje ujetosti takšno, da dnevi minevajo počasi, ker ni stvari, s katero bi se lahko zaposlili, gibanje pa je omejeno. Tempo je počasen in bije specifičen ritem, ki ga prej nisem poznala. Hkrati pa se zdi čas zelo intenziven. Zdi se, da vse stoji, a hkrati se dogaja ogromna sprememba. Zdravstveni delavci, civilna zaščita, politiki in drugi še posebej močno čutijo intenzivno dogajanje, a intenzivnost čakanja na »čas, ko« občutimo prav vsi.
Še nekaj opazim v trenutnem dogajanju: dvoumnost časa. Predvsem v smislu, če je trenutni čas dober ali slab, primeren ali ne (Adam 1994: 509). Težko rečemo, da je katerikoli čas primeren za takšen nenaden preobrat in tolikšne finančne, gospodarske, zdravstvene, socialne in druge težave. Iz opazovanja evropskega načina življenja, v zvezi s katerim mnogi (klišejsko) pomislimo na neustavljiv tempo zaradi polnih urnikov, si upam trditi, da je ta situacija priložnost, da je lahko opomnik in ogledalo. Da, delo je še kako pomembno in mora biti visoko med našimi prioritetami, a še višje mesto naj zaseda nekaj drugega, to, zaradi česar smo na svetu – človečnost.
/…/ in upam, da nas bo streznilo, da bomo vsaj za nekaj časa začeli razmišljati tudi o soljudeh, ne le o sebi in svojih potrebah, željah. Da bomo videli, kaj se dogaja z drugim, se bomo zanimali zanj – pa ne v smislu opravljanja, ampak v pravem pomenu besede. Kar nekako upam, da bomo začeli živeti, kot je bilo mišljeno v samem začetku. Od ljudi za ljudi.
Zadnje dni se mi sicer ta pričakovanja in te zgoraj zapisane misli iz dnevnika malo spreminjajo, saj začenjam razmišljati, da to obdobje večtedenske omejitve gibanja, grobo rečeno, prehitro mineva, saj so se marsikateri ukrepi že začeli sproščati. Mogoče je bilo premalo časa, da bi ljudje skupaj začeli gledati drugače. Morda so nasprotja (na žalost) v naši (slovenski) družbi prevelika, da bi lahko prišlo vsaj do želje po sprejemanju in celo razumevanju različnih pogledov.
Občutki »neuporabnosti«, da »nisi nič pametnega naredil«, so pri nekaterih še vedno živi. Da ne bo pomote, še kako cenim vrlino marljivosti, a v pravem in zdravem pomenu – pomagati in delati tudi za skupno dobro in ne le zase in za svoje potrebe. Vsem nam manjka predvsem zmožnosti potrpežljivega čakanja in zaupanja. Čas je denar, a je lahko bogat tudi takrat, ko ljudje v njem mirujejo, proizvajajo tišino in zaupanje v sočloveka.
Literatura:
- Adam, Barbara. 1994. Perceptions of Time. V: Companion Encyclopedia of Anthropology: Humanity, Culture and Social Life. Tim Ingold, ur. London: Routledge. Str. 503–526.
- Jefferson, Andrew, Simon Turner in Steffen Jensen. 2019. Introduction: On Stuckness and Sites of Confinement. Ethnos 84 (1): 1–13.
* Objava je rezultat projekta Mladi podjetniki v času negotovosti in spodbujenega optimizma: Etnološka študija podjetništva in etike mladih v sodobni Sloveniji (J6-1804). Več o projektu: https://www.zrc-sazu.si/sl/programi-in-projekti/mladi-podjetniki-v-casu-negotovosti-in-spodbujenega-optimizma-etnoloska-studija.
