Muzeji za enakost: raznolikost in inkluzivnost
Prispevek je odziv na 18. maj, ki je od leta 1977 tudi Mednarodni muzejski dan. Krovna muzejska organizacija ICOM (International Council od Museums – Mednarodni muzejski svet) je dan namenila večji prepoznavnosti muzejev v družbi in njihove vloge v njenemu razvoju. Na ta dan že vrsto let tudi slovenski muzeji še bolj odprejo svoja vrata, ogled muzejev in obisk dogodkov pa je brezplačen. Letos so bila odprta fizična vrata, a se tudi virtualna niso priprla. Avtorica prispevka razmišlja o muzejih danes, o iskanju novih poti oziroma o poti »nazaj v zavest družbe in posameznika«.
Alenka Černelič Krošelj
Brez dvoma – muzeji smo nepogrešljivi del naše družbe in njenega razvoja
Tako smo prepričani muzealci, tako upamo, da nas vidijo naši ustanovitelji in financerji, zvesti in občasni sponzorji in donatorji ter seveda naši zvesti obiskovalci in uporabniki. Za nas, ki imamo radi muzej in je ta nepogrešljiv del našega vsakdanjika in praznika, je naše delo poslanstvo – naš način življenja. Ko gremo na počitnice, iščemo bližnje muzeje. Večkrat nam ne uspe prepričati še drugih – predvsem najstniki se v nekem trenutku odločijo, da pa res ni treba, da vstopimo v vsak muzej, ki nam pride nasproti ali pa nam je »napoti«. A ni pomembno. Pravi muzealec ali muzealka vstopi povsod in z izkušenim očesom pregleduje številne malenkosti. Sama rada raziskujem vitrine, podstavke in podeste, nalepke (te se še posebej rade odlepijo), osvetljavo, komunikacijske poti, vse aplikacije … torej vse.
Daljši uvod je nujen, ker se v teh dveh tednih in še posebej na včerajšnji slovesni dan, ki smo ga vedno lepo praznovali, zadovoljni tako z obiskom kot odmevnostjo, ob »pomanjkanju obiskovalcev« sprašujem o naši poti »nazaj« v zavest družbe, predvsem pa posameznikov.
Saj ne obupujem, samo razmišljam … Tako kot že velikokrat v različnih primerih, ko se potrudimo, pripravljamo, raziskujemo, predstavljamo, promoviramo, a na koncu ne vemo, zakaj tudi drugi niso bili tako navdušeni kot mi in je odziv majhen ali pa medel. Nič novega. To so razmišljanja številnih in vseh, ki skušamo privabiti druge, da nam prisluhnejo oziroma nam dovolijo, da tudi mi prisluhnemo njim. Ravno to zadnje je še vedno izziv, skupne teme in akcije pa so nove priložnosti in pobude za razmislek ter korake v nove smeri.
18. maj – enakost, raznolikost in vključenost
Letošnja tema, pa čeprav je bila oblikovana pred epidemijo, je tista »prava«. Muzeji smo zavezani enakosti, naše zgodbe so resnične, raznolike, naše delo vedno bolj temelji na inkluziji oziroma vključenosti različnih in vseh. Muzeji smo središča, srečališča, sidrišča različnih idej, znanj in veščin, ki vsakokratno sedanjost prepletajo s preteklostjo in jo usmerjajo v prihodnost. V predstavitvi teme so bile izpostavljene ranljive skupine in naše delo zanje in z njimi. Izpostavljena je bila enakost spolov, raznolikost kultur in vključevanje vseh brez predsodkov. Mogoče se nam zdi, da to že vse počnemo – vsaj v večini slovenskih muzejev, a vendar smo se ob pripravi na skupno virtualno razstavo – knjižico, ki jo je koordiniral ICOM Slovenija, vprašali, v kolikšni meri resnično izstopimo iz naše muzejske avtoritarnosti in delamo z uporabniki, in ne zanje, oziroma skrbimo za enakost, raznolikost in vključenost.
V Posavskem muzeju Brežice smo izpostavili podobo Evrope, ki poleg lepote in odličnega mojstrstva avtorja fresk Frančiška Karla Remba (1675—1718) lahko predstavlja tudi številne odtenke našega dela in razmišljanja.
Avtorica Andreja Matijevc je zapisala:
V baročni freski oživljen antični mit Posavskemu muzeju Brežice daje iztočnice za premislek o pomenu preseljevanja. Evropa je prispodoba priseljencev, ki na nova ozemlja s sabo prinašajo nova znanja, razmišljanja, ustvarjajo temelje napredka ter prispevajo k bogatenju skupne kulture. Muzej je z mladostniki za občinstvo različnih porekel, ozadij, generacij in zanimanj predstavil pogled na svet, ki temelji na človeškem dostojanstvu, pravičnosti in enakosti.
Več o projektu Animirana Evropa na: www.pmb.si/animirana-evropa.
Kako smo praznovali v Posavskem muzeju Brežice in v Posavju
Naše delo skrbno načrtujemo. Ob tem pa si pustimo tudi prostor za nove ideje in izzive. Teh je letos polno, še posebej v času, ko se »odpiranje življenja« dogaja hitro. Če smo 5. maja odprli muzeje in posebej skrbno prosili, da v muzej ne vstopajo več kot trije obiskovalci naenkrat, bi 18. maja že lahko imeli dogodek za največ 50 ljudi. Ne glede na to, da se znamo hitro prilagoditi, smo ostali pri naših poznoaprilskih idejah. Fizična vrata so sicer odprta, a tudi virtualnih nismo in ne bomo priprli.
Ker se zavedamo, da je sodelovanje izjemno pomembno, še posebej v času, ko se moramo izkazati kot močna skupnost, smo se združili tudi v Posavju. Tri kustodinje sodelujočih ustanov – Galerije Božidar Jakac Kostanjevica na Krki, Kulturnega doma Krško, enote Mestni muzej Krško, in Posavskega muzeja Brežice – so pripravile spletno razstavo z naslovom Trikrat tri ženske. Ob razmišljanju o temi in povezovanju treh ustanov se je tema pokazala kot tista, ki še vedno ni »izčrpana«. Izbrale so devet posameznic iz različnih časov ter na kratko izpostavile njihove življenjske poti in povezanost s Posavjem. Geografski kriterij pomeni samo postavitev v prostor, pomembnejše so resnične zgodbe, ki mapirajo družbo in odnose v njej.
Izbrane ženske bi bile danes čisto običajne ženske, v svojem času pa so bile njihove poti izjemne. Niso slavne, ne pozna jih vsak, večina ni bila vključenih v odmevno knjigo Pozabljena polovica,* a naš vsakdanjik je zaradi njih drugačen.
Današnji dan je bil drugačen kot prejšnja leta … Bilo je mirneje, sprejeli smo le peščico obiskovalcev. Prejšnja leta smo imeli vsaj eno javno vodstvo, dopoldne pa zapolnjeno z otroškim vrvežem. Tokrat ne. Bili pa smo dobre volje. Pred nami je poletje.
* Šelih, Alenka idr.: Pozabljena polovica. Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Tuma in SAZU, 2007.
