Prispevek v vinjetnem slogu oriše dan upokojenke in pomen ohranjanja rutine, pa čeprav ta obsega nekatere zdaj prepovedane stvari, kot je obisk frizerke.
Daša Ličen
Moja nona se je učila voziti dragoceno hišno »makino«, kolo, ko so po Mariboru plapolali kljukasti križi. O času vojne sicer molči, izguba brata in strah, ki se je je oklenil med kurirskimi opravki na Pohorju, sta ji to moč odvzela. Obenem se zdi, da jo prav ta čas napaja z gotovostjo, da lahko njeno življenje, tudi v najhujših časih, teče dalje.
Nona nosi masko, jo tudi redno menjava in previdno namešča. Pravi, da je maske celo vesela, saj je ravno pred mesecem dni izgubila spodnji sekalec. Nona si tudi redno razkužuje roke in ne sprejema obiskov. Od nonove smrti je že več kot dvajset let, zato je na samoto vajena, če se človek nanjo kakorkoli res navadi. Zjutraj si skuha kavo, čeprav pravi, da bi zaradi pritiska res morala paziti, poje kosmiče, prebere nekaj strani kakega pustolovskega ali kriminalnega romana, si nariše obrvi in gre na sprehod. Včasih je ob morju šla vse od Pirana do Lucije, zdaj so njene poti veliko krajše. Spotoma se ustavi v trgovini, včasih v ribarnici, pri branjevcu in v mestni knjižnici. Ponosna je, da je ena prvih, ki so se leta 1956 včlanili v Mestno knjižnico Piran, vsi na primer vemo, da je številka njene članske izkaznice enaintrideset.
Zelo pomemben del njenega življanja pa predstavlja obisk frizerke. Tudi o frizerki, Marjanci, vemo marsikaj, ni je na primer stvari, ki je njen mož ne bi znal popraviti. S pomočjo Marjance smo izvedeli tudi, kdo so bili prvi oboleli s koronavirusom. Za nono je obisk frizerke druženje, klepet, ki pa seveda prispeva k urejenemu zunanjemu videzu. Moja nona je rada urejena. Ko nam kaže stare fotografije, večkrat najprej pokaže na kostim. Zdaj so njeni lasje redno posvetljeni in naviti. Neizprosna piranska burja zahteva natančno frizerko in nona je z Marjanco zadovoljna. Noni je obisk salona tako pri srcu, da je to njen edini socialni stik. Naše nerganje, da igra Marjanca za marsikoga prav isto vlogo, je ne odvrne. Zdi se mi, da so celo v času najhujših vladnih ukrepov njeni zlati kodri ostajali čvrsti. Če je preživela vojno, bo tudi korono, nam kljubuje.
* Naslovna fotografija: Nona s sinovoma v zgodnjih 60. letih 20. stoletja. Osebni arhiv.
