Avtor obuja spomine na preživljanje dopusta v Bohinju v 90-ih letih preteklega stoletja.
Valentin Skubic
Včasih, v bivši Jugoslaviji, smo na letne dopuste hodili večinoma na hrvaško morje. Vreme je bilo takrat čez poletje še kar vzdržano. Potem pa smo se z našimi južnimi brati skregali in si ustanovili vsak svojo državo in s pokojno ženo nisva več hodila na hrvaško morje, ampak sva na letni dopust začela zahajati v naš domači Bohinj. Vse hotele, kar jih je v Bohinju, sva obredla, in tako sva se neko poletje znašla v hotelu Turist. Upam, da ta hotel še stoji, čeprav je bil že takrat v bolj slabem stanju. Predvsem so slabo delovali sifoni po straniščih in je po vsem hotelu nekoliko zaudarjalo po kanalizaciji. Ko smo se pritoževali, so nam rekli, da to še ni tako hudo – samo da smo zdravi in da je poceni. Naj se tolažimo, da smo še malo na aroma terapiji.
No, in v ta hotel so neke sobote prišli triatlonci iz Ljubljane. V nedeljo zjutraj so načrtovali preplavati Bohinjsko jezero po dolžini, potem kolesariti po Gorenjski, pozabil sem pa, katera točno je bila tretja panoga, ker so se potem že pobrali iz Bohinja. Z njimi je prišel tudi gospod Miran Trontelj z megafonom pod pazduho. Zvečer sem slišal opazko enega izmed športnikov: »Ti, dež bo jutri, Trontelj je prišel brez marele«. Gospod Trontelj je bil zelo urejen gospod, bil je uradni napovedovalec vremena na RTV Slovenija in vedno zelo lepo oblečen. Dostikrat si je v gumbnico v suknjiču dal veliko rožo, katere barva je morala biti usklajena z barvo obleke in barvo kravate. Danes na televizijah vreme napovedujejo večinoma le lepe ženske, ampak včasih smo bili še bolj patriarhalno usmerjeni in smo imeli gospoda. Trontelj je tudi prvi uvedel v vremensko napoved: »Lahko, da bo nekaj kapljic dežja, ampak omembe vrednih padavin ne bo«. Dostikrat se je zgodilo, da je naslednji dan lilo kot iz škafa, tako da sem moral iz kleti pod teraso nositi vodo; ampak omembe vrednih padavin pa ni bilo.
No, v Bohinju sva s pokojno ženo doživljala še druge zanimive dogodivščine. Tista prva leta po vojni na Hrvaškem so bila zelo vroča in voda v Bohinjskem jezeru je bila zelo topla. Hodili smo se kopat na severno stran jezera, kjer je bila obala travnata. Plaža je bila tik ob vodi, zadaj je raslo gosto grmovje in zadaj, s travnika je nekega sobotnega jutra prihajalo tako ubrano moško petje, da sem moral pogledati, kdo nastopa. Sredi skupine starejših gospodov sem zagledal našega Ladka Korošca, kako dirigira in drži ritem in melodijo pokonci. Gospodje so mladino poslali na Triglav, sami pa so si na travniku ob jezeru organizirali piknik, kjer so pekli na žaru in se frišali z dobrim rdečim vinom. Ni čudno, da je bilo razpoloženje na višku. Bil je lep sončen dan in iz Stare fužine je vsake toliko časa vzletal helikopter, ki je pod seboj v mrežasti culi prevažal pivo in druge dobrote na Kredarico. Lahko sem preštel, koliko piva in katere znamke bodo popili v nedeljo na Kredarici.
Enkrat pa sva s pokojno ženo prebivala na Bellevue, starem lesenem hotelu in iz postelje sem ob jutrih videl vrh Triglava. Kupil sem si nove gojzarje, take čisto lahke in zelo lepo oblikovane po nogi. Da ne bi ponoči z njimi tudi jaz zganjal kakšne aroma terapije, sem jih zvečer dal na balkon. Ko sem se prebudil, sem slišal škripanje na balkonu – kot da nekdo gloda moje gojzarje. Prebudil sem ženo: »Ti, ali slišiš, nekdo na balkonu čevlje jé?!«
Vsa omotična mi je odgovorila: »Kaj je bila večerja tako slaba?«
Bil je lesni črv v starih brunih hotela.
Vreme pa smo imeli takrat lepo. Vsaj to.
