Naša druga telesa

Avtorica pripoveduje, kako vsak dan pogleduje na sosedovo obešeno perilo, in kaj ob tem razmišlja.

Tjaša Breznik

Ko bom zrla nazaj na ta čas (verjamem, da vsi kdaj željno pomislimo na to prihodnjo nostalgijo), se bom najverjetneje spomnila na sosedovo perilo. Zamišljam si ga kot miniaturno podobo v kotičku sobane, v kateri skladiščim svojih misli – belo perilo, ki v vetru poplesuje na vrvi pred dvostanovanjsko hišo. Za njo postavajo stara, upognjena drevesa. Pri sosedih perejo perilo skoraj vsak dan, pri nas pa to počnemo samo ob vikendih, in še takrat si tega ne želimo početi. Zadnjič sem odprla omaro in kar sram me je postalo ob gromozanskem kupu puloverjev, ki se je nabral skozi leta. Vrata omare se komaj zaprejo, a vseeno vsako leto k svoji zbirki dodam nekaj tkanin, ki prihajajo z znižanj katere izmed second hand trgovin.

Naši sosedje so kar vse dni oklicali za »pralne« dni. Če sveti sonce in malce pihlja, se gospodinja pojavi na pragu hiše, držeč oprani škaf trdno na boku, in začenja stegovati roke proti napeti vrvi, ki je centralna točka njihovega dvorišča. Pogosto se pri njih perejo bela oblačila in tedaj mi pogled na njih obstane neverjetno dolgo. Nedolžno blago se mehko pozibava v stalni zračni sapi in pomlajuje stanovalce hiše, ki so, kakor mi je znano, že dolgo upokojeni. Verjamem, da perilo pove veliko o ljudeh, ki živijo v hiši. Razen tedaj, ko se pere belo perilo. Takrat se zdi, kakor da se je življenje v tem domu šele začelo. Kakor da v njem pestujejo majhnega otroka in previjajo polne plenice, v glavah pa jim izmenično odzvanjata radosten otroški smeh in trdovraten, piskajoč otroški jok. Belo perilo pomeni, da se je v hiši nekaj rodilo – lahko le misel, ki se je že dolgo pripravljala, da bo prepoznana v glavah njenih nosilcev, lahko pa se je obnovilo zakrnelo prijateljstvo ali pomirila kakšna stara razprtija.

Na nekatere, sicer redke dni, na vrtu čez cesto mahedrajo pisana oblačila: modre trenerke, kariraste srajce, majice s kratkimi rokavi in namizni prti. Najbolj zabavne so nogavice, ki kot majhna oluščena stopala neutrudno bingljajo in se smejijo mojim radovednim pogledom. Viseča oblačila me presunejo, saj so pravzaprav naše druge kože, ki smo jih sposobni menjavati. Podobni smo plazilcem, ko se levimo iz starih cunj in nase pripenjamo nove. Obenem pa vse te spreminjajoče se kože v enaki meri veljajo za naše lastne.

Na slab dan, ko se naveličam okolice svoje hiše, ko imam vrh glave nenehnega prebiranja novega in novega čtiva, se zalotim pri verjetju, da se je moj osebni prostor, ki je še pred tremi meseci obsegal vso Slovenijo, Evropo, v primeru polne denarnice celo ves svet, skrčil na prostor mojega telesa. Obris mojih nog, rok, glave in gležnjev je meja tega, do kamor kot posameznica sežem. Vpliv mojega telesa je neznaten: premakne roko, obriše pot, ki se je pojavil na čelu na prvi vroč dan letošnjega leta; zapleše, ko je dobre volje, zakriči, ko se zave svojih preprek in jih želi obiti. Moje telo je te dni mlahavo in na videz podobno visečim oblačilom, na katere drugače rada vržem oko. Vsem je na ogled, a nihče si ga ni pripravljen obleči. Celo meni sami se zdi prehladno, da bi se odela vanj. Na takšen dan v vseh sušečih tkaninah videvam trupla; vsako vetru prepuščeno oblačilo je skeleč opomin na minljivost telesa, ki se ga včasih, ker ne prenesem misli na njegovo končnost, otročje otepam. Zavem se, da moram lepše ravnati z njim, saj je edino oblačilo, ki ga moram še dodobra ponositi, preden ga oddam vetru, da ga raztrosi, kamor bo tisti hip hotel.

Prihaja čas popoldanskih neviht, hitrega deževja, ki se priplazi izza neba, kakor se je priplazila trenutna epidemija. To pomeni, da sosedova gospodinja, ko nebo le rahlo zajamra, v hitrem koraku začne pobirati oblačila, ki jih je malo prej usodno napela na vrv (in jih prepustila trajanju). Tudi to mi nekaj pove o človeku. Kako hitro se bo nekdo »spravil« pospravljati perilo, namreč kaže na to, koliko mu pomeni, da njegove druge kože ostanejo nedotaknjene, obvarovane pred brezbrižnostjo narave. Tek proti obešenemu perilu, ko že nekoliko kaplja, je čudovita podoba. Strumen korak, hitri premiki rok, neka odzivnost v človeku, ki je malo prej posedal na kavču in bral časopis. Konkreten odziv na konkretne življenjske okoliščine. Predstavljam si sebe, kako obešeno perilo pred svojo hišo preprosto prepustim dežju. Nebo se neustavljivo joče, moji puloverji pa se, odvečni kot so, zabavajo v nepredvidljivosti vremena. Komu naj jih podarim?