Študentje 2. letnika Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL so čas samoizolacije ob COVID-19 posvetili avtoetnografiji čakanja. Njihovo raziskovanje je temeljilo na delih Giovannija Gasparinija, Ghassana Hagea, Barbare Adam in drugih, ki so etnografirali čakanje, čas, ujetost in upanje. Pisali so dnevnik in v njem reflektirali pričakovanja, dolgčas, ritualizacijo in osmišljanje časa brez primere ter postopke ustvarjanja sprememb. Svojo izkušnjo so konec aprila 2020 reflektirali v kratkih esejih, ki jih objavljamo v Vsakdanjiku.
Avtorica opisuje soočanje s preselitvijo nazaj domov in občutek, da je tam obtičala.
Anuša Babuder
V roku petih minut sem se vsaj desetkrat ozrla na uro. Dejstvo, da že šest let ob nedeljah popoldne hodim na vlak za Ljubljano, pusti posledice v ritmu dneva. Na primer, kako živčno pogledujem na uro v dnevni sobi ali na uro v kuhinji ali na uro na telefonu, kdaj se moram odpraviti, čeprav dobro vem, da danes ni niti nedelja, niti me ne čakajo jutri predavanja v Ljubljani, niti vlaki ne vozijo več.
Zame doma zares obstajata samo petek zvečer, sobota in nedelja dopoldne. Če ostanem doma čez teden, pomeni lahko samo, da sem resno bolna ali pa so počitnice. Življenje dijakov in študentov se z odselitvijo od doma razdeli na dva dela. Vsaj moje se je in še vedno je zelo jasno razdeljeno in ločeno. Vikendi in počitnice so bili rezervirani za čas doma, na vasi v okolici Sežane, moje »dejansko« življenje, ki sem ga izbrala in oblikovala sama, pa je bilo v Ljubljani.
In na to dvojnost sem se hitro navadila, postala je del mene in mojega dojemanja časa in prostora. Vedno sem imela možnost pustiti del sebe za sabo, se odpočiti in po nekaj dnevih vrniti. V šestih letih so se moji meseci grozovito skrajšali, saj moj teden nima sedmih dni, ampak štiri za predavanja na faksu, petek je črna luknja, kar se tiče časa, preživeta s pakiranjem in vlakom domov, sobota predstavlja cel vikend, saj v nedeljo dopoldne po navadi delam, popoldne pa se vračam v Ljubljano. Zadnji mesec pa je bil zame en sam razvlečen vikend, ki se nikakor noče končati. Nekje na robu misli pa še kar čakam nedeljo popoldne, da bi lahko spakirala, se usedla na vlak in se vrnila v Ljubljano.
Tudi dejstvo, da ni bila moja odločitev, da se vrnem domov, ne zares, ne pomaga. Občutek obtičanosti in čakanje sta zanimiva kombinacija (Hage 2009), ki sem jo v zadnjem mesecu dodobra spoznala. Antropologi, ki so se s tem ukvarjali, so se pogosto nanašali na migracije, pa naj bodo te prisilne, vojne, ekonomske ali prostovoljne. Jefferson, Turner in Jensen (2019), ki so obravnavali meni dobro znano »prisilno mobilnost«, razlikujejo med »neprostovoljno omejenostjo in prisilno mobilnostjo« na eni ter »želenim ustvarjanjem krajev in svobodo premikanja naprej« na drugi strani (2019: 2). Avtorji s tem problematizirajo enačenje prostora z zaprtostjo in mobilnosti s svobodo. S primerom prisilne mobilnosti migrantov pokažejo, da mobilnost ne predstavlja le svobode. To sem opazila tudi sama. Preselitev domov in prekinitev življenja v Ljubljani se do pike ujema z definicijo prisilne mobilnosti, hkrati pa mi nič ne predstavlja večje svobode, kot da bi bila lahko spet mobilna.
Tudi Ghassan Hage (2009) in Salim Lakha (2009) sta se posvečala migrantom, tistim, ki so bežali pred vojnami. Raziskovala sta njihovo čakanje v izgnanstvu in občutenje časa. Večina študentov v Sloveniji je seveda neprimerljivih z njimi, vseeno pa se tudi mi selimo, najpogosteje za boljšimi priložnostmi. V mestih si z izobrazbo in delom ustvarimo novo življenje. Lakha o migrantih, ki so se iz južne Azije preselili v zahodne države, pravi, da čeprav so si v novi deželi ustvarili nova življenja, da tam živijo njihovi otroci, se ti ljudje na različne načine vse življenje »upirajo« novemu okolju. Gojijo življenjsko upanje na vrnitev domov, kar pomeni, da njihovo življenje prežema eksistencialno čakanje. V tem čakanju so tvorni, saj »za tiste, ki upajo na vrnitev domov, čakanje ni pasivno stanje, se pravi vdanost ali ‘ponižna nedejavnost’ […], ampak predstavlja ‘močno in odločno akcijo’« (Lakha 2009: 121). Tako jaz kot nekateri moji kolegi in kolegice smo se v času samoizolacije prepoznali v tem specifičnem čakanju, le da ne čakamo na vrnitev domov, ampak v Ljubljano, v študentske domove, na fakultete in k delu. Upiramo se »novemu okolju«, čeprav je to v resnici naš »dom«. Želimo si in čakamo na »vrnitev«, a za razliko od zgoraj omenjenih migrantov smo mi že »doma«.
Samoizolacija je posegla v naš obstoj in marsikoga vrnila v kraj, kjer je preživel otroštvo. Ko sem se odselila iz Sežane, sem se poslovila in sprejela, da se ne bom več vračala za dlje časa. Ampak čeprav sem v Ljubljani zgradila novo življenje, Ljubljane nikoli nisem proglasila za svoj »dom«. Ta pojem še vedno enačim s hišo, kjer sem odraščala.
Čakanje na vrnitev v mojem dnevniku kaže tudi prepletenost s strahom. Kot sem zlahka ostala doma, tako zlahka ga ne bom zapustila, ker je posledica premika lahko ponovna obtičanost nekje drugje. In pri tem sem se ves čas spraševala: kaj je sploh dom, ko pa večino svojega časa živim nekje drugje? Strinjam se z Évelyne Trouillot, da je »ideja doma sinonim za vse potrebe, ki jih ta ne more zadovoljiti in izpolniti« (2018: 14). Prvotni razlog, da sem se odselila od doma, je bil, da tam nisem imela priložnosti in svobode, ki sem jih dobila v Ljubljani. Odšla sem, da bi izpolnila želje in potrebe, ki jih nisem mogla izpolniti doma. Zato zdaj čakam, da bom spet lahko odšla od doma in bila samosvoja.
Literatura:
- Hage, Ghassan. 2009. Waiting Out the Crisis: On Stuckedness and Governmentality. V: Waiting. Ghassan Hage, ur. Victoria: Melbourne University Press. Str. 97–106.
- Jefferson, Andrew, Simon Turner in Steffen Jensen. 2019. Introduction: On Stuckness and Sites of Confinement. Ethnos 84 (1): 1–13.
- Lakha, Salim. 2009. Waiting to Return Home: Modes of Immigrant Waiting. V: Waiting. Ghassan Hage, ur. Carlton: Melbourne University Press. Str. 121–135.
- Trouillot, Évelyne. 2018. Lakay se Lakay, but Where is Lakay? Home is Home, but Where is Home? Cultural Dynamics. 30 (1–2): 13–18.
* Objava je rezultat projekta Mladi podjetniki v času negotovosti in spodbujenega optimizma: Etnološka študija podjetništva in etike mladih v sodobni Sloveniji (J6-1804). Več o projektu: https://www.zrc-sazu.si/sl/programi-in-projekti/mladi-podjetniki-v-casu-negotovosti-in-spodbujenega-optimizma-etnoloska-studija.
