Zapis obravnava pitje kave in vpliv protikoronskih ukrepov na navade ob njenem uživanju.
Saša Poljak Istenič
Nisem huda ljubiteljica kave. Sem pa hudo privržena obredu, ki pride z njenim uživanjem. Ko sedeš v priljubljen lokal – tja, kjer natakarju ni treba več vprašati, kaj piješ – počakaš sodelavce ali prijatelje, da se ti pridružijo, in potem ob majhnih požirkih snuješ projekt, pišeš članek ali – še najslajše – poklepetaš o družinskih prigodah, vikendu, službenih pripetljajih, se zjokaš ali nasmejiš, sprostiš in razbremeniš.
Po naključju me, kadar se med službo usedem na kavo, pogosto kot nalašč pokliče mož. »Ali vi sploh kaj delate?!« se včasih zgraža, ko me ujame s šundrom v ozadju, zaradi katerega se mu še zlagati ne morem, tudi če bi se hotela. Kot človek, ki nima službe v znanosti, težko razume, kaj vse raziskovalci postorimo ob kavi. »Ja, ja, seveda,« se mi smeji še milijontič, ko mu razlagam bistvo našega kofetkanja. Koliko idej se porodi ob srkanju vroče tekočine, koliko solz prelije zaradi frustracij ob financiranju znanosti, koliko dodatkov h kavi se poje in popije, da je služba znosnejša in življenje slajše? Nešteto, bi rekli raziskovalci, a kaj, ko je to težko izmeriti in dokazati družbi, kjer štejejo samo merljivi rezultati.
Moj idealni začetek službe je, kadar imamo vse najtesnejše sodelavke naenkrat čas za kavo. Če ne uspemo zjutraj, se včasih uskladimo vsaj za malico – ob kavi, seveda. Včasih pa pač niti to ne gre – lovimo roke, smo sredi branja, razmišljanja ali pisanja, imamo sestanek, intervju ali pa smo zmenjene na kavi s kom drugim. Največkrat rečemo: »Gremo na kavo?«, pa si jo skuhamo kar same in odhitimo na svež zrak ali sonce, da podebatiramo o projektih, idejah in člankih. To so trenutki, v katerih predahnemo, zaradi katerih je zjutraj lažje vstati in zaradi katerih vztrajamo v službi tudi, ko imamo vsega dovolj.
Ko so zaradi koronavirusa zaprli lokale in nam odredili delo na domu, je torej kava zame izgubila ves čar. Hkrati so se moji kolegi začeli deliti na dva tabora: tistega, ki je spil kave še več kot prej, in tistega, ki jo je sicer užival redno, a manj. No, takih, kot sem jaz, ki so se ji praktično povsem odpovedali, vseeno ne poznam. Bistvo kave zame namreč nista kofein ali okus, pač pa družba in pogovor. Občasno tako kava postane “kava” – čaj, voda ali pa zgolj trenutek prostega časa, ki si ga vzamemo druga za drugo.
Ker v moji družini kave nihče ne pije, sem jo v sedmih tednih, odkar delamo od doma in so lokali zaprti (kakšen užitek je kuhati kavo sam(o) zase, mi prav tako ni jasno), spila samo skodelico – torej vse od 12. marca, ko sem v kavarni na Dunaju intervjuvala nekega domačina o njegovih trajnostnih navadah in spila res dober wiener melange. Tisto edino kavo med protikoronskimi ukrepi mi je skuhala sodelavka tik pred prvomajskimi prazniki, ko sem se pri njej oglasila med čakanjem, da mama pride od zdravnika, ker sem pozabila masko za na pošto in v lekarno (in mi je bilo obupno dolgčas). Spili sva jo na vrtu po vseh predpisanih protokolih. To soboto pa sem, potem ko sem čisto znervirana prišla z nujnih (a precej neuspešnih) nakupov obutve za otroke, končno naletela na odprt lokal in si za boljše počutje privoščila belo kavo.
Veste kaj? Ni bilo prave družbe. Poleg tega, da pogrešam pisarno, kjer bi lahko v miru delala, hrepenim tudi po klepetu v živo s sodelavkami, zaradi katerih je pitje kave tak užitek.
Ampak seveda ne na dva metra razdalje.
