O koronapsihozi

Človek človeku volk (človek)

Po šoku zaradi ovadbe je avtorica v zapis izlila boleča spoznanja o nizkotni naravi človeške družbe v krizah.

Katja Hrobat Virloget

Spet običajen psihotičen dan, ko poskuša človek ohraniti trdna tla pod nogami s soncem in delom na vrtu (vikend je). Delo z zemljo, tisto, ki osvobaja. In ohranja zdrav razum. V ciklih z naravo, s prvobitnim …

Z namenom, da bi pokazali podporo našemu učitelju jahanja, ki kljub vsej psihozi ohranja zdrav razum, gremo postavljat suhozid okrog maneže (za jahanje). Unescova dediščina v praksi. Pet odraslih in osemletni otrok (in štirje psi; dve družini, v stiku že zaradi konjev). Delamo pridno, nosimo, se veselimo, ko kamen trdno obstoji v strukturi, hodimo po drobir …

Psa za družbo ob postavljanju suhozida. Foto: Katja Hrobat Virolget, april 2020

In pride civilna zaščita. Nekdo nas je prijavil, češ: vsi so odnehali s svojimi dejavnostmi, le naš učitelj jahanja ne. Preblizu smo. Pa čeprav, pove, v občini ni niti ene okužbe s korono. Učitelj mu pojasni, da bližina ni nič hudega, da smo vsi skupaj swingerji. Gospod kmalu spozna, da ne bo imel učinka … A nas, nekatere, spreleti spoznanje: zato so Judje odhajali v taborišča … Zaradi sosedov!!! Takoj bom naročila knjigo »Neighbours«. Zgodovinar piše o tem, kako so sosedje ovajali Jude na Poljskem, bilo pa bi lahko kjerkoli. In zdaj mi postane jasno, zakaj so Italijani »odšli« iz Jugoslavije z »eksodusom« iz Istre. Družbena psihoza. Šele zdaj zares razumem marsikatera pričevanja … Psihoza … Zdaj ko sem doživela na lastni koži. Niti ne toliko oblast, ampak najnižje strasti  v ljudeh. Kot piše Miha Mazzini, zavist do tistih, ki so srečni, ki si upajo.

https://siol.net/siol-plus/kolumne/miha-mazzini-zagrenjena-psiha-teh-nesrecnikov-hoce-vse-stlaciti-v-blato-522218

Niti ne toliko oblast … Zadnjič so me policisti ustavili, ko sem »švercala« otroka v sosednjo občino k babici (10 minut stran), da sem lahko predavala prek spleta. Da v vsej tej noriji normalno delam, kot da se okrog mene nič ne dogaja. Bili so prijazni. Niti ne njih, pač pa sosedov, ljudi se je treba bati danes. Ne bo nas uničil virus, ampak bomo uničili sami sebe s to psihozo, z zavistjo do drugega, s to predanostjo strahu, zavisti, represiji … Od tu naprej nas ne loči več veliko do taborišč, tistih, v katere te pahnejo sosedje. In tokrat se nam to ne dogaja daleč stran, nimamo zunanjega sovražnika, ampak smo drug drugemu postali sovražnik … Že samo s tem, ker človek ohranja dobro voljo … Ker se smeje …

One Reply to “O koronapsihozi”

Comments are closed.