O praznovanju najdaljšega dne v letu na Tenerifu
Avtorica na kratko opiše praznovanje najdaljšega dne v letu na Tenerifu: priprava kresa, okraševanje kraja in kopanje koz v morju.
Stanka Drnovšek
S poletnim solsticijem, okoli 21. junija, ko je dan najdaljši, je povezanih veliko različnih šeg, ki imajo svoje korenine v predkrščanskih verovanjih.
Na predvečer Ivanovega oziroma praznika Janeza Krstnika, ki ga obeležujemo 24. junija, mnogokje po svetu prižigajo kresove. V Puertu de la Cruz, zgodovinsko pomembnem pristaniškem mestu na Tenerifu, imajo podobne, pa hkrati tako drugačne šege.
Vsako leto na zaradi vulkanskega peska značilno črni plaži Playa Jardin pripravijo izvirne slamnate like, ki jih zvečer zažgejo v velikanski kres.
Zoomorfna slamnata skulptura Priprava kresa na plaži Jardin
Po mestu okrasijo vodnjake oziroma vire pitne vode z značilnimi kopicami iz sadja, zelenjave, zelenih vejic in svežih listov. To povezujejo s pomenom dostopa do pitne vode v času, ko še ni bilo vodovodov.
Chorro de Mequinez Chorro de el Muelle
Najbolj nenavadna šega pa se zgodi zjutraj 24. junija v središču starega dela mesta. Mestno plažo namesto kopalcev zasedejo koze, ki jih rejci pripeljejo iz širše okolice in bližnje doline Orotava. Sledi bolj ali manj prisilno kopanje koz, ko jih rejci, pa tudi otroci odvlečejo ali celo odnesejo v morje. Šega izvira še iz časa starih guanchev, kamenodobnih prebivalcev Tenerife. Po drugi razlagi naj bi obred pripomogel k uspešnemu razplojevanju in tako bi se kozliči skotili ravno pravi čas, tj. pet mesecev pozneje, ko je trava še sveža.
Koze čakajo na neprostovoljni krst Sodelujejo tudi otroci Vodja obreda kopanja koz v pastirski opravi guanchev Pastir dogajanje usmerja s trobljenjem v školjko
