Prispevek opisuje peko najznačilnejše slovenske jedi – potice, ki je sicer v Evropski uniji zaščitena kot zajamčena tradicionalna posebnost, v Sloveniji pa brez nje praktično ni božiča.
Pija Japelj
Spet je tu čas priprave potice. V prepričanju, da bodo letošnji predpraznični dnevi manj zasedeni, sem si zadala, da jo bom pripravila nekoliko prej kot sicer. Dela pa je še več, kot če bi se vse odvijalo »po starem«. In še to – na prebožično sredo, ko to pišem, potica še niti v načrtu ni, kaj šele, da bi bila že pečena!
»Slovenska potica« je zvitek iz kvašenega testa, nadevan z različnimi sladkimi ali slanimi nadevi, oblikovan v kolač in spečen v pekaču potičniku z značilnim sredinskim prirezanim stožcem ter gladko ali rebrasto steno. Je bistvena sestavina prehrane na Gorenjskem, od koder prihajam. Na tukajšnjo prehrano je imela velik vpliv bližina Avstrije. Vsakdanja hrana po gorenjskih vaseh pa tudi mestih so bili žganci, zelje (sladko in kislo), različne juhe in kaše. Zadnje lahko uvrščamo med starejše in najznačilnejše gorenjske jedi. Za vse praznike so se na mizi pojavili štruklji, kot praznična sladica pa je bila ocvirkova ali orehova potica.
Potic je več vrst in lahko bi jih delili glede na nadev – sladke in slane. Če preštejemo vse recepte, nadeve in okuse, lahko rečemo, da obstaja več kot sto vrst nadevov. Med njimi so najpogosteje navedeni orehov, orehov z rozinami, lešnikov nadev, rozinova potica, pehtranova potica in pehtranova potica s skuto med sladkimi, med slanimi pa ocvirkovka in špehovka. Nadevi so zaslužni tudi za različno poimenovanje potic.
![]()
Orehova potica ![]()
Lešnikova potica ![]()
Pehtranova potica ![]()
Rozinova potica
Da potica dobi svojo značilno okroglo obliko, se peče v potičniku. Za posode, izdelane iz drugih materialov, pa se lahko uporabljajo tudi drugi izrazi (potičnica, modl, rinja, pekač, šarkel, kolač, …). Sodobni potičniki so okrogli z rebrasto obodno steno in sredinskim prirezanim stožcem. Za peko potic se uporabljajo tudi potičniki brez stožca. V takem primeru danes gospodinje pogosto uporabljajo steklen kozarece ali drug valj, ki ga postavijo na sredino potičnika, da dobijo t. i. tradicionalno obliko potice.
Znanje izdelave potice se pogosto predaja med družinskimi člani. Prenos na mlajše generacije poteka predvsem prek sodelovanja otrok pri tovrstnih aktivnosti oz. z zgledom staršev, ki jih otroci posnemajo. Kuharsko znanje sta name prenesli mati in babica. Vedno sem se z veseljem lotila priprave katerekoli jedi, zataknilo pa se je ravno pri potici. Njena priprava se mi je namreč zdela zelo zahtevna, zato se dolgo časa nisem lotila peke. Ko sem pred leti zbrala pogum, se je vse poklopilo in uspelo je!
Peka potice je zagotovo marsikateri gospodinji na začetku delala preglavice. Ob zahtevni pripravi si je treba vzeti kar precej časa, saj se ničesar ne da prehiteti. Tudi natančnost in potrpežljivost nista odveč. Strah pred peko potice bi lahko povezali s posebnim odnosom do nje, ki se je kazal že v preteklosti, saj se je potica znašla v peči in na mizi le ob praznikih. Ker ni bila na jedilniku vsak dan, so jo ljudje toliko bolj cenili in jo cenimo še danes. Na našem območju še vedno zaseda mesto prazničnega ali pa vsaj nevsakdanjega peciva.
![]()
Mletje orehov ![]()
Namakanje rozin ![]()
Mazanje nadeva ![]()
Povijanje potice ![]()
Potica pred peko ![]()
Spečena potica ![]()
Rezanje potice
Viri:
Bogataj, Janez: Slovenska potica vseh sladic kraljica. Ljubljana: Založba Hart, 2018.
Bogataj, Janez: Potica iz Slovenije. Ljubljana: Rokus Klett, 2014.
Bogataj, Janez in Lea Kužnik: Na Gorenjskem je fletno in okusno. Ljubljana:Kmečki glas, 2005.
Goljat, Andrej: Potice. Ljubljana: ČZD Kmečki glas, 2003.
Mohorič, Ivan: Zgodovina obrti in industrije v Tržiču. Ljubljana: Državna založba v Ljubljani, 1957.
