Ofreht – ali ofrah, ofiranje, rumplanje, mačja muzika in še kak izraz bi se našel na Slovenskem – je ropotanje z različnimi predmeti na večer pred godovnim ali rojstnim dnem. Avtor se spominja, kako so delali ofrah na Dolenjskem.
Valentin Skubic
Nekdaj, ko na podeželju še ni bilo toliko glasbenih inštrumentov, so pa hoteli izkazati določeno pozornost določenemu slavljencu (obvezno so se praznovali godovi, ne rojstni dnevi posameznikov kot danes), so si na podeželju izmislili svojevrstno godbo. V škaf (še posebno je bil zaželen škaf iz pločevine) so vsuli ves jedilni pribor, žlice, vilice, nože in še kaj kovinskega in eden od voščilcev je pred vrati slavljenca stresal škaf, da je čim bolj ropotalo. Drugi so se ob tem smejali in čakali slavljenca, da jih pride povabit v hišo na pogostitev. Temu se je pri nas reklo: gremo ofrah delat.
Izraz je prevzet iz nemščine. Hofrecht je zloženka iz besede Hof ‛dvorišče, dvor, udvorljivost’ in Recht ‛pravica’ ter pomeni ‛podoknico’. Po ljudski razlagi pa gre za popačenko nemške besede hofirati – dobrikati se komu. Ko so slavljenca počastili za njegov praznik, naj bi se mu dobrikali, da bi jih čim bolj bogato pogostil. Ta običaj je bil po Dolenjskem močno razširjen, v različnih krajih so ga le različno imenovali. Ofrahe smo delali godovnikom še dolgo po drugi svetovni vojni, dokler se ni razvilo muziciranje po vaseh, potem pa je muzika zamenjala oz. izrinila ta običaj.
In še nekaj, običaj se je prenesel od proslavljanja godu (ime svetnika, po katerem je posameznik dobil lastno ime) na rojstni dan; danes se bolj kot godovi namreč praznujejo rojstni dnevi. Običaji pa so še vedno povezani z glasbo, samo da jo slavljencu pogosto posredujemo prek radia, da je še bolj slovesno, ni pa več tako prisrčno. Še vedno se spominjam ropotanja žlic in vilic v škafu, ker je bilo pri tem tudi veliko smeha.
