Avtorica izpostavlja problematičnost odnosa in govora o otrocih – ta kaže tudi na demokratičnost naše družbe. In družba vedno znova postavlja na svoj žrtveni oltar prav otroke.
Vanja Huzjan
Pred časom me je vznemiril javni govor o otrocih.
Že tri mesece živimo s smrtonosnim virusom, ki ga strokovnjakinje ne poznajo, proti kateremu nimamo ne zdravila ne cepiva. Že vsaj dve desetletji živimo v ekonomskem sistemu, ki je okoljsko in družbeno nepravičen, v sistemu čezmerne porabe in vsakršnega smetenja, v sistemu izkoriščanja, trajne krize in strahu. Namesto da bi ga spremenili, in natanko zdaj je čas, je oblast v vrtce in šolo poslala majhne otroke. Tako so majhni otroci, skupaj s čistilkami, kuharicami, hišnicami, medicinskimi sestrami, vzgojiteljicami, tajnicami, računovodkinjami, učiteljicami, zdravnicami itn., položeni na žrtveni oltar družbe. Če domnevamo, da medicinske sestre in zdravnice rešujejo življenja, potem domnevamo, da majhni otroci, vzgojiteljice in učiteljice rešujejo gospodarstvo. Zavarovalniške sklade? Sramotno! Avtomobilsko industrijo? Turizem? Ne eno ne drugo ni okoljsko vzdržno!
Zdi se, da družbena večina to gesto podpira. Šli bi še dlje: naj vsi otroci obiskujejo šolo, naj bo tako, kakor je bilo. Status quo. Celo ministrica je na Odmevih dejala: »Če bi vprašali Simono, potem …«. Ah, ta epidemiologija! Tudi otroci so bili v ponedeljek zjutraj presrečni, da gredo znova v šolo, a so se popoldne vrnili domov utrujeni zaradi navodil, opozarjanja in prikrajšanosti za iluzije, ki so jih gojili.
V imenu poklicnih skupin lahko za njihovo dobrobit govorijo poklicna združenja, sindikati in, na primer, feministi. Kdo govori v imenu majhnih otrok? Za njihovo dobrobit? Starši, ki jih otroci pri delu motijo, ker zahtevajo svoj čas, čas otroštva? Vzgojiteljice in učiteljice, profesionalke, ki ob tovrstnem premisleku nihajo med ustrežljivostjo staršem (obstoječemu sistemu) in zagovorništvom otrokove dobrobiti? Kdo resnično ve, kaj je dobro za majhne otroke? Ali je v javnem govoru o (ne)umnosti odprtja vrtcev in šol otrok nastopal kot subjekt?
Seveda ne; natančno taka je tudi zgodovina javnega govora o otrocih. Vedno so bili v plastični vlogi oblikovanja (socializacije, izobraževanja ipd.), v vlogi malih lopovov ali dobrodošle delovne sile, v vlogi narcističnega podaljška odraslih, njihove nesmrtnosti, v vlogi porabnika ipd., skratka v vlogi kanalizacije agresivnih in seksualnih impulzov družbe. Nemočni.
Odnos »odraslega« sveta do otrok kaže na stopnjo demokratičnosti družbe.
Vse, kar majhni otroci izkušajo zdaj, bo oblikovalo prihodnjo družbo. Posledice ekonomije in (bio)politike, ki drvita čez njihovo bitje kakor vlak po tirnicah, bodo vidne v nekaj desetletjih.
* Vsi poklici so namerno v ženski obliki. Namerno so našteti nasprotno samoumevni hierarhiji. Tudi beseda »feministi« je namerna.
** Prikazna fotografija: Slika z nihalom. Avtor: Anže Istenič, maj 2020.
