V času karantene so učenci (12 do 14 let), ki obiskujejo Prvostopenjsko srednjo šolo sv. Cirila in Metoda Katinara v Trstu s slovenskim učnim jezikom, pisali karantenske dnevnike. Nekatere dnevnike so poslali prijateljskim šolam v Cerklje in Slovenj Gradec, druge pa so objavili v Primorskem dnevniku in zdaj tudi v Vsakdanjiku. Objavljamo zapise treh učencev, ki slikajo svoj vsakdanjik v karanteni, svoja doživljanja in svoje poglede.
Ilenia Dazzara, Thomas Richter in Teodora Korošec
Ilenia
Torek, 17. marec 2020
Nadaljuje se viroza koronavirusa. Minilo je približno tri tedne, odkar smo doma, in danes se sprašujem, če se bomo letos sploh vrnili v šolo.
Kaj se bo zgodilo? Se bo pouk nadaljeval še do konca junija ali še naprej? Kako bodo potekali letošnji izpiti na maturi in kdaj?
Tudi starši, ki lahko delajo od doma, so z nami. Niti očka ne ve, kdaj se bo lahko vrnil v službo.
Nič ne mislimo za naprej, ampak dan za dnem.
Tudi teniški trenerji so nam začeli pošiljati raznovrstne vaje za ohranjanje teniške in atletske kondicije. Poleg atletskih vaj, in sicer za ogrevanje, treniranje ramenskih, prsnih, trebušnih mišic in skakanja s kolebnico, moram trenirati z loparjem v prazno, kot da bi igrala na igrišču. Premikanje s teniškimi koraki, udarec in split step ob vrnitvi na začetno pozicijo itd.
Skupaj z očetom in z mojo Akirico smo danes pretekli kar štiri kilometre dolgo pot. Krožili smo okrog naše in stričeve hiše.
Šport mi prav manjka, ampak sem prav srečna, ker imamo pri hiši vrt.
Vsak dan se malo oddahnem in se igram …
Pomislila sem tudi na tiste družine in otroke, ki tega nimajo. Biti mora prav grozno, živeti v takem negotovem stanju, zaprti v svojih stanovanjih.
Thomas
Sreda, 18. marec 2020
Če ne bi bilo tega virusa, bi morali biti tri dni od tega na Naravoslovnem tednu v Domu Kavka nad Kobaridom. Lepo in toplo spomladansko sonce, sprehodi v naravi, večerno smejanje v sobi s sošolci, spoznavanje novih prijateljev … To so zdaj samo sanje. Upam, da se bo to uresničilo v naslednjem šolskem letu.
K sreči imamo pametne telefone in sem vedno na zvezi s sošolci. Zvečer, ko smo vsi bolj prosti in utrujeni zaradi večurnega gledanja v računalniški zaslon, grem v svojo sobo in se pogovarjam s sošolci po videoklicu. Smejemo se, govorimo o naših načrtih, o tem, kaj bo, ko se bomo vrnili v šolo, in o vsem, kar imamo mi, najstniki, v mislih pri teh letih.
Na začetku, ko so nam rekli, da bodo šole zaprte, sem bil zadovoljen, saj nisem vedel, da je bil to začetek mojega novega življenja.
Četrtek, 19. marec 2020
Tudi danes popoldne sije lepo sonce. Moj oče vrtnari, jaz se malo igram na dvorišču. Moje geslo ali hashtag je: #JAZTRENIRAMDOMA in skačem s svojim super BMX-kolesom. To je kolo za motokros, na katerem skoraj nikoli ne sediš, noge imaš na pedalih, biti moraš v ravnotežju in skakati gor in dol po nižjih stopnicah in manjših ovirah. Vsako toliko mi oče zakriči, naj pazim, da ne padem in si česa ne polomim, ker zdaj v bolnišnici zares ni prostora zame in zdravniki nimajo časa, da bi ukvarjali z mano.
Ko pridem domov, moram poslušati še sestro in mamo, ki ima danes prvič videokonferenco s starši mojih sošolcev. Vsaki dve minuti pokliče mojo sestro in jo prosi, če ji lahko pomaga, ker ne razume, kako se kaj naredi. Zame je prav lahko, ker se vsak dan povežem s sošolci. Na koncu nama mama ponavlja, da je za nas to vse lahko, ker smo rojeni v drugi dobi. In potem nama začne govoriti, kako je bilo, ko je ona hodila v šolo, ko ni bilo prenosnih telefonov in niti računalnikov in ko so referate pisali ročno ali na pisalni stroj. To se nama zdi zares čudno.
Petek, 20. marec 2020
Danes popoldne bi se morali vsi zadovoljni vrniti z Naravoslovnega tedna.
Zame je poseben dan, ker čutim, da mi manjkajo prijatelji.
Edini prijatelj, ki ni virtualen, je moj sosed, a tudi z njim ne igram več nogometa in ne hodim okoli s kolesom, odkar je druženje in sprehajanje prepovedano. Pozdravljava se samo od daleč, čez ograjo. Malo klepetava in potem gre vsak po svoje. Izgleda, kot da bi bila jezna. Včasih sem naveličan tudi televizije, ker sem zaradi nalog že veliko časa pred zaslonom. Začel sem igrati karte, šah ali namizne igre z očetom, ki je zdaj doma na prisilnih počitnicah.
Teodora
Petek, 20. marec 2020
Dragi dnevnik,
kako siii? Jaz sem precej dobro. Skoraj totalno sem se privadila na življenje doma.
Zjutraj se zbudim in zajtrkujem, pogledam malo risank po televiziji (ja, še vedno gledam risanke) in potem grem v sobo delat naloge. Nalog ne pošiljajo preveč, čeprav bi jih lahko pošiljali malo manj.
Danes zjutraj sem delala naloge in si potem vzela pavzo. Med pavzo sem zaspala in se zbudila šele popoldan, potem pa nadaljevala z nalogami. Nekatere so zelo naporne, nekatere pa zabavne. Naporne so recimo naloge iz zgodovine, aritmetike, geometrije, nemščine, manj naporne naloge so iz tehnologije (za nalogo smo morali narisati risbo s programom paint), likovne vzgoje, angleščine, književnosti in naravoslovja.
Sedaj pa malo glede koronavirusa. Brala sem lepo novico, da Ariana Grande podpira Italijo z donacijami. Neka druga slaba novica je bila, da je Netflix prekinil vsa snemanja filmov in nadaljevank (tudi moje najljubše nadaljevanke Stranger Things). Noro! Nisem si mislila, da bo prišlo do tega.
Prej ali slej se bo končal tudi ves ta »kažin«.
To je za danes vse,
nasvidenje!
Sobota, 21. marec 2020
Dragi dnevnik,
kako siii? Jaz sem dobro. Danes nisem delala nič posebnega, razen nalog, seveda. Nalog je vsak dan več; lahko bi jih bilo malo manj, seveda, ampak moramo iti naprej s snovjo. Z naslednjim tednom se bodo začele videolekcije na Zoomu. In zato bo začela prava »šola on-line«.
Sem zelo »štufa« biti doma.
Je zares preveč. Tudi zame, ki sem najraje doma. S svojo najboljšo prijateljico Petro se slišiva vsak dan. Lahko se zgodi, da se tudi pokličeva. Takrat govoriva eno uro. Res sva klepetavi. Zelo jo pogrešam, kot pogrešam tudi nekatere sošolce in sošolke.
Danes sem tudi risala. Moram pa reči, da imam, zahvaljujoč tej »situaciji«, veliko več prostega časa. Lahko rišem, poslušam glasbo, pišem svoj dnevnik …
Za danes je pač to vse,
Nasvidenje!
