Študentje 2. letnika Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL so čas samoizolacije ob COVID-19 posvetili avtoetnografiji čakanja. Njihovo raziskovanje je temeljilo na delih Giovannija Gasparinija, Ghassana Hagea, Barbare Adam in drugih, ki so etnografirali čakanje, čas, ujetost in upanje. Pisali so dnevnik in v njem reflektirali pričakovanja, dolgčas, ritualizacijo in osmišljanje časa brez primere ter postopke ustvarjanja sprememb. Svojo izkušnjo so konec aprila 2020 reflektirali v kratkih esejih, ki jih objavljamo v Vsakdanjiku.
Avtor opisuje omejene družbene stike, ki pa so eksistencialno vendarle nujni.
Blaž Mugerli
Po skoraj dveh mesecih samoizolacije vsi že komaj čakamo, da se bo življenje vrnilo v normalno stanje, karkoli že to pomeni. Verjetno s tem vsi mislimo nekaj drugega, a si predstavljam, da za večino od nas pod »normalno« sodi možnost hoditi v službo ali šolo in se brezskrbno družiti z drugimi. Čeprav nisem zelo socialna oseba, nekateri so bistveno bolj, v resnici najbolj pogrešam prav druženje. Dolgotrajno pomanjkanje stikov se očitno pozna. Sicer živim z očetom, kar stvari nekoliko olajšuje. Ne predstavljam si, kako bi se počutil, če bi moral čakati popolnoma sam.
Če poskusim opredeliti pojem čakanja, se mi zdi zelo ustrezna delitev na situacijsko in eksistencialno čakanje (Dwyer 2009). Pri situacijskem dalje ločujemo še aktivno in pasivno čakanje. Pri aktivnem točno veš, kaj čakaš, pri pasivnem pa ne. Obe obliki pa sta vezani na čas. V kontrastu je eksistencialno čakanje tisto, ki ni vezano na čas. Ne veš, kaj čakaš, ne upaš se premakniti z mrtve točke. V bistvu torej obstajaš v stanju čakanja.
Čakanje v samoizolaciji je težko popredalčkati. Vemo, da čakamo neko normalnost, vendar je ta izjemno abstraktna, prav tako pa ne vemo, kdaj bo nastopila, in sami nimamo nobene moči, da bi se premaknili proti njej. Čakanje v samoizolaciji je eksistencialno.
Takšno čakanje, posebej v izolaciji, lahko vzbuja osamljenost, tesnobo, nemir. Te občutke sicer izkusimo tudi v drugih primerih, ko na nekaj čakamo, na primer na izpit ali na zdravnika. V takšnih primerih meni najbolj pomagajo stiki z drugimi ljudmi, da se lahko pogovorim s prijatelji ali pa tudi z neznanci, ki čakajo z mano. Takrat med nami nastane nov odnos prav za potrebe čakanja in premagovanja negativnih občutkov. Tem odnosom lahko rečemo družbene institucije za trenutek, saj se hitro vzpostavijo, nato pa enako hitro propadejo, ko je čakanja konec (Cash 2009: 28–29).
Med samoizolacijo je tega na žalost manj. Čeprav se zdaj manj zadržujem v javnih prostorih, je moja izkušnja teh prostorov takšna, da se z neznanci namerno izogibamo vzpostavljanju odnosov. To je seveda razumljivo zaradi zdravstvenih razlogov. Celoten namen samoizolacije je omejitev socialnih stikov, da zmanjšamo možnost okužbe. Vendar je zanimivo, da je omenjena družbena institucija, ki je sicer tako vsakdanji del naših življenj, da o njej ne razmišljamo in se je niti ne zavedamo, v tej situaciji skoraj izginila in postala stvar skrbi in strahu.
Občutki nemoči in tesnobe so torej med raznovrstnimi čakanji pogosti. Da bi te občutke pregnali, se trudimo med čakanjem nekaj početi. Vsaj moja izkušnja je takšna, da ko nekaj delam, tesnoba upade, saj najdem nek smisel. Čakanje kot pasivno stanje se torej pretvori v aktivno ustvarjanje neke prihodnosti po čakanju, tako da je čakanje hkrati pasivno in aktivno (Kwon 2015: 479–480). Ta ideja, da moramo biti ves čas produktivni, saj sicer zapravljamo čas, česar se moramo sramovati, je seveda izrazito kapitalistična (Bendixen in Eriksen 2018: 89), a čeprav se tega zavedam, mi produktivnost olajšuje čakanje.
Produktivno je tudi navezovanje stikov. Ker me je zanimalo, kako jih v danih okoliščinah omejenih interakcij vzpostavljajo drugi, sem na to postal še posebej pozoren. V medijih so zelo odmevali posnetki ljudi, posebej iz Italije, ki z balkonov skupaj pojejo in igrajo glasbo. Bral sem o Sardiniji, kjer se je prej živahno družabno življenje ustavilo, izginile so značilne vonjave in zvoki, a pojavili so se nekateri novi. S slednjimi so ljudje segali drug k drugemu na daljavo in tako ohranjali socialnost (Jacobsen 2020). To so torej nove družbene institucije za trenutek. Med ustvarjanjem zvokov so vsi izvajalci in poslušalci povezani; čeprav se mogoče med sabo ne poznajo, jih v tistem trenutku združuje nekaj skupnega. Čakajo skupaj, kar jim daje moč proti dolgčasu, tesnobi in negotovosti (Cash 2009: 29–30). A ko se zvoki končajo, povezava izgine.
Kratki stiki nekaterim niso dovolj. Poznam ljudi, ki so se kljub samoizolaciji še naprej družili. Govoril sem z osebo, ki sicer verjame, da je situacija resna, a ker v našem kraju in širši regiji skoraj ni primerov okužbe, ukrepov ne upošteva preveč strogo. Še naprej hodi delat, čeprav mu ne bi bilo treba, občasno pa se s prijateljem dobi na klepetu in pijači. S prijateljem sta stike omejila na njiju sama, v svoj krog pa ne povabita nikogar. Tudi pijeta ne iz iste steklenice. Preprosto nista želela popolnoma žrtvovati druženja.
Tudi sam se spopadam z dolgčasom in tesnobo in pogrešam družbene stike. V živo se ne srečujem z nikomer, moja rešitev problema je tehnološka – internetni stiki. A to ni isto: skupaj ne gremo nikamor in počnemo lahko le omejene aktivnosti. V dnevnik sem si zabeležil zanimivost, ki je gotovo povezana z novo, omejeno komunikacijo:
S kom se slišim, se je popolnoma obrnilo. Z ljudmi, s katerimi sem do sedaj govoril skoraj vsak dan, zdaj govorim največ nekajkrat na teden, s tistimi, s katerimi pa sem se pred tem le redko slišal, ker nisem imel dovolj časa, da bi ob vsaki uri dneva sedel pred računalnikom, pa govorim vsak dan in veliko dlje.
Viri in literatura:
- Bendixsen, Synnøve in Thomas Hylland Eriksen. 2018. Time and the Other: Waiting and Hope among Irregular Migrants. V: Ethnographies of Waiting: Doubt, Hope and Uncertainty. Manpreet K. Janeja in Andreas Bandak, ur. London, Oxford, New York, New Delhi in Sydney: Bloomsburry. Str. 87–112.
- Cash, John. 2009. Waiting for Sociality: The (Re)birth, Astride a Grave, of the Social. V: Waiting. Ghassan Hage, ur. Carlton: Melbourne University Press. Str. 27–38.
- Dwyer, Peter D. 2009. Worlds of Waiting. V: Waiting. Ghassan Hage, ur. Carlton: Melbourne University Press. Str. 15–26.
- Jacobsen, Kristina. 2020. When Coronavirus Emptied the Streets, Music Filled Them. Spletni vir: https://www.sapiens.org/culture/coronavirus-sardinia-music/, 21. 4. 2020.
- Kwon, June Hee. 2015. The Work of Waiting: Love and Money in Korean Chinese Transnational Migration. Cultural Anthropology 30 (3): 477–500.
- Slika: https://absoluteimmigration.com/en/articles/social-distancing.
* Objava je rezultat projekta Mladi podjetniki v času negotovosti in spodbujenega optimizma: Etnološka študija podjetništva in etike mladih v sodobni Sloveniji (J6-1804). Več o projektu: https://www.zrc-sazu.si/sl/programi-in-projekti/mladi-podjetniki-v-casu-negotovosti-in-spodbujenega-optimizma-etnoloska-studija.
