Prispevek govori o postu, njegovem namenu in družbeni vlogi ter o jedeh, ki so jih Prekmurci in Prekmurke uživali v postnem času.
Sara Sakač
Sredi marca je minilo leto dni, odkar smo občutili prve omejitve, prepovedi in odpovedi zaradi epidemije koronavirusa. Dostop do številnih reči, občutenj, dogodkov in stikov nam sicer omejuje predvsem naša državna tvorba, po drugi strani pa se jim že eno leto odpovedujemo tudi po lastni volji – zaradi občutka odgovornosti, zdravja, skrbi za druge, lenobe ali česarkoli že. Čeprav koronsko odpovedovanje raznim doživljanjem ne izvira iz želje po telesnem ali duhovnem očiščenju, si je ta čas marsikdo, da ga je lažje preživel, interpretiral kot takega. Vendar pa tak post traja že (pre)dolgo in postaja že skorajda normalen. Tako marsikdo od nas ne vidi več smisla v njegovem upoštevanju. Zato si poglejmo, kakšen je namen »pravega« postenja, ki ima v našem prostoru korenine v krščanstvu.
Postenje sicer v različnih oblikah poznajo povsod po svetu, vsem različicam pa je skupno predvsem to, da gre za odpovedovanje (pogosto hrani) v namen duhovnega in telesnega očiščenja. V krščanstvu je post verska vaja, ki skozi odpovedovanje, predvsem hrani in pijači, skrbi za disciplino duhovnega in telesnega. Damjan J. Ovsec piše, da se starozavezni človek posti ob posebnih priložnostih: »da bi, na primer, od Boga prejel odpuščanje za težak greh – gre pač za zavestno pokoro, žrtev – ali da bi se pripravil na sprejem Božjega razodetja; posti se tudi iz žalosti nad kakšno nesrečo v družini ali med ljudstvom. Vernik se tudi posti, da bi pred Bogom dosegel konec neke katastrofe, pred prevzemom kake težke naloge ali da bi dosegel milost, ki je potrebna za izvršitev določenega poslanstva« (Ovsec 2010: 75).
Nenazadnje pa ima post tudi povsem praktične družbene razsežnosti. V preteklosti so s cerkveno prepovedjo dražjih ali redkeje dostopnih hranil želeli zagotoviti strpnost prebivalstva v času primanjkljaja zimskih zalog in čakanja na spomladanske pridelke. Postni čas se začne, ko se končajo »pustne norčije«. Pustna razposajenost, razigranost in norčavost se prenehata na pepelnico (letos 17. februarja), ko se začne postni čas, ki s seboj prinaša spokornost. Štirideset dni loči vernike in vernice do ponovnega obdobja veselja in obilja, katerega začetek označuje velika noč (letos 4. aprila).
Krščanski post temelji predvsem na odpovedovanju mesu in mesnim izdelkom, zato poglejmo še nekaj o samih jedeh v tem času. Na tem mestu velja omeniti, da govorimo predvsem o navadah in jedeh iz preteklih obdobij. Eden od razlogov za usihanje »tradicionalnega« postenja je ta, da ima sama Cerkev čedalje manjšo družbeno vlogo, zato se zmanjšuje tudi pomen posta. K temu pa pripomore še dejstvo, da smo danes z živino, z obdelovalno zemljo in njunimi pridelki povezani zgolj posredno, saj hrano večinoma kupujemo v trgovinah. Poleg tega se je z možnostjo shranjevanja živil v zamrzovalnikih in hladilnikih znatno podaljšal njihov rok uporabe, zaradi česar lahko meso, na primer, uživamo čez celo leto.
S pepelnico je nastopilo obdobje štiridesetih dni brez mesa, mesnih izdelkov in tudi živalske masti. Nekateri dnevi, na primer veliki petek, so bili dnevi še posebno strogega posta, na druge dneve so bila določena živila dovoljena. Nenazadnje so se postne jedi pripravljale glede na dostopnost nemesnih živil, kar je recimo za Istrane in Istranke pomenilo več rib kot za koga z drugega konca Slovenije.
Moji podeželski prekmurski predniki in prednice so se znašli z močnatimi, nasitnimi jedmi. Juhe in enolončnice so cenovno dostopen hranilen obrok, zato so bile zaradi revščine v prekmurski kuhinji precej pogoste. Ena med njimi je močnik, tj. močnata juha, kjer se v tekočino zakuha poparjena moka ali že narejeno testo in ostale sestavine. Kot večino ostalih juh in prikuh ga pogosto pripravijo tudi v mlečni različici. Značilne so zafrigane juhe ali prižganke, kjer osnovi z moko dodajajo vodo in zelenjavo. Nato lahko dodajo gobe in ajdovo kašo ali pa krompir in fižol, ki juho naredita močnato in nasitno. Pogoste so juhe z žličniki ali rezanci, najpreprostejša pa je juha z jajcem. Pomemben del jedilnika so (bile) mlečne juhe, kjer mlečni osnovi iz smetane ali zmesi s smetano dodajajo fižol, gobe, krompir, različna zelenjava in testo (Novak 1947: 29-30). V sklopu terenskega dela na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo sem pred leti od sogovornice slišala naslednje: »Mlejčen graj smo küjali radi, mlejčne krumple /…/krumple sküjaš pa smetano pa mlejko malo pa malo moke, zmejšaš, pa da so krumpli küjani zaliješ. Kak mlejčna župa. /…/ Pa isto grajova.«
Večina teh enolončnic in juh je torej narejena na rastlinski osnovi, z različno zelenjavo, ki ji dodajo ogljikove hidrate in proteine (nemesnega izvora). Pečene močnate jedi so se prav tako pogosto znašle na krožniku, med njimi pogače, retaši, zlevanke, krapci; večinoma je osnova iz pšenične moke, nadevajo pa jih s sadjem, makom, orehi, lešniki itd.
Izjemen pomen v prekmurski prehrani so imele tudi različne vrste kaš, saj so nasitne, dostopne in hitro pripravljene. Ajdova, prosena, lečina in pirina kaša ter moka so osnova za marsikatero jed. Kašo kuhajo v juho, z ajdovo in proseno polnijo krvavice, kuhajo jo na mleku in jo tako jejo za zajtrk in večerjo. Iz ajdove in koruzne moke pripravljajo žgance, ki jih prav tako jedo z mlekom ali pa kot prilogo. Zelje in repa sta bili eni pomembnejših sestavin v prehrani prekmurskega prebivalstva. Večinoma so ju skuhali v prikuhe in jih pojedli s krompirjem, zelje so kuhali za zajtrk na proseni kaši, poznali so tudi presno zelje s čebulo, zelje z oljem (bučno olje so dodajali v veliko jedi), mlečno zelje, zabeljeno zelje, praženo zelje itd. Repo pa so poleg omenjenega jedli tudi v mlečni juhi, naredili so repo s paradižnikom, v postnem času pa je bila pomembna predvsem ozimnica kvašenega zelja in repe (Novak 1947: 32-35). »Poleg kruha in rastlinske hrane je mleko najvažnejše živilo v revnejši hiši,« je zapisal Novak; pili so ga svežega, sesedenega so uporabljali kot smetano v juhah in prikuhah, »motili« so ga v maslo ter oblikovali v sir in skuto – nepogrešljiv vir beljakovin čez celo leto, še posebno pa v postnem času.
Post se konča s praznovanjem velike noči, ki prinaša bogato obložene mize, konec pomanjkanja, predvsem pa – izobilje. Po koronskem postu in odpovedovanju še čemu pomembnejšemu, kot sta meso in alkohol, si bomo verjetno vsi želeli trenutka izobilja, neke pokoronske velike noči. V nasprotju z vsakoletnim »pravim« postom ne vemo, kdaj bo ta uresničljiva, lahko pa (utopično) upamo, da bo že letošnja!
