Še kar odmeva – v mislih in medijih – petkov protest …
Saša Babič
Protivladni protesti potekajo že dobro leto (od aprila 2020) vsak petek. Tokrat se je zbralo največ ljudi do zdaj – največja množica razžaljenih ljudi, saj jo imajo trenutni oblastniki za neumno (“ne zmore soditi”) in nevredno (“levi fašizem”). Ocenjujejo, da jih je bilo okoli 40.000. Nepregledna množica se je zbrala na Prešernovem trgu v Ljubljani, nato pa je zavzela križišče pri hotelu Lev (tj. med Celovško, Tivolsko, Bleiweisovo in Gosposvetsko cesto) in ga označila za novi Trg republike – trg, kjer se svobodno zbirajo ljudje, da izrazijo svoj upor proti trenutni vladi. Tam je program potekal naprej in množico so nagovorili tako aktivisti petkovih protestov in predstavniki sindikalnih central kot tudi predstavniki svobodnih medijev in znanstvenih institucij. V nagovorih so odmevali očitki o vladnem zavračanju socialnega dialoga, ubijanju solidarnosti, manipulaciji in bogatenju bogatih ter ogrožanju osnovne človečnosti. In poziv za čimprejšnje predčasne volitve. Nagovore je spremljal uporniški kulturni program z znanimi imeni; glasbene točke so izvajali glasbeniki Zlatko, Nikolovski in Jadranka Juras, Ana Vipotnik in Kombinatke ter Jani Kovačič in Drago Mislej – Mef; nagovor pa sta imela tudi gledališčnik in pesnik Andrej Rozman – Roza ter pesnik Boris A. Novak. Proteste sta ves čas opazovala tudi Amnesty International Slovenija in Pravna mreža za varstvo demokracije.
Gesta zavzetja enega največjih križišč v Ljubljani je fenomen še z drugega vidika: policisti protestnikom niso zapirali prostora, kakor se je to zgodilo na (starem) Trgu republike, temveč so jim ga na odprli. Namesto policijske agresivne pasivnosti na (starem) Trgu republike smo lahko videli njihovo zaščitno aktivnost. Policisti so omogočili prostor za javne zadeve (res publica je javna stvar!) in nas zaščitili pred prometom. Torej: fenomenalna gesta organizatorjev!
Če povzamemo bistvo zbiranja le v nekaj citatih s protesta: “Oblast sliši in vidi samo še sebe. V tej družbi se stališč več z nikomer ne preverja, ne usklajuje in ne upošteva” (Lidija Jerkič), “ogrožena je osnovna človečnost” (Oto Luthar), “oblast je prostor dialoga izničila in nas dobesedno nagnala na ulice” (Branimir Štrukelj), zato “združeno ljudstvo zahteva samo eno stvar: volitve zdaj!” (Tea Jarc).
Vse navedene izjave imajo kljub heterogenosti njihovih govorcev vendarle skupni imenovalec: v demokraciji ima oblast ljudstvo, kar pomeni, da nosilci formalnih oblasti ne morejo vladati brez demokratične legitimnosti. Sedanji oblasti je tako uspel nemogoči salto mortale: po dobrem letu vladanja ima manj legitimnosti, kot jo je imela ob prevzemu oblasti – že takrat je ni imela nič.
