Avtorica razmišlja o rekreiranju in omejitvah gibanja med epidemijo covida-19.
Lučka Savinek
Nikoli si nisem mislila, da bomo kdaj tako omejeni pri vsakdanjih stvareh, kot smo bili v času epidemije covida-19. Življenje se nam je v trenutku obrnilo na glavo z vsemi ukrepi, ki nam jih je naložila vlada. Kar naenkrat smo morali prekiniti stike s sošolci in profesorji, videvamo se preko kamer na računalniku. Še dobro, da živimo v času, ko nam tehnologija vse to omogoča. Prekiniti smo morali tudi stike s prijatelji, z družinskimi člani, ki ne živijo blizu nas.
Ves čas so nas pristojni opozarjali in nam govorili, naj skrbimo za svoje zdravje, naj si umivamo roke in pazimo na varno razdaljo. Skrb za zdravje pa pomeni tudi, da smo telesno aktivni, da se gibamo. Ker sem sama velika ljubiteljica športa, sem čas, preživet doma, čimbolj izkoristila za gibanje in rekreacijo. Sončne dni sem uporabila za daljše sprehode s psom, malo sem vadila odbojko, nekajkrat sem tudi šla teči. Zanimivo mi je bilo predvsem to, da so kar naenkrat ljudje iz mesta začeli prihajat k nam na hribček, v bližnji gozd. Kar naenkrat je bila gneča na sprehajalnih poteh.
Še pred prepovedjo gibanja med občinami (30. 3.–30. 4. 2020) sem uspela odkorakati v Triglavski narodni park na Debelo peč in proti Kredarici, ki je zaradi slabih zimskih razmer žal nisem osvojila. Poleg tega sem izkoristila zadnje zimske dni tudi za tek na smučeh na Pokljuki. Tam sva bila s fantom praktično sama, družbo so nama delala drevesa in ogromna količina snega. Povzpela sva se na nekaj nižjih hribov – na Dobrčo nad Tržičem – in obiskala Blejski vintgar, ki pa je bil zaprt.
Ker tudi sama veliko tečem, sem ves čas spremljala odločitve organizatorjev tekaških prireditev, saj so bili z vsemi ukrepi primorani odpovedati vse teke. Nekateri so jih prestavili na naslednje mesece, drugi pa tudi na naslednje leto. Še pred prihodom koronavirusa v Slovenijo sem začela s pripravami na tekaško sezono. Tako pa se letos žal nisem mogla udeležiti Malega kraškega maratona 24. marca, ki sicer poteka v Sežani, del 21-kilometrske trase pa je speljan tudi po Italiji. Ta je bil prestavljen na jesen, saj so bili sprejeti ukrepi, ki so prepovedovali zbiranje več kot 500 ljudi na javnem mestu. Že dva tedna za tem bi moral potekati Istrski maraton v Kopru/Izoli, pa je tudi ta letos odpadel. Z odlokom o prepovedi gibanja med občinami pa smo bili »obsojeni« na tek in drugo rekreacijo v lastni občini. Po eni strani si s tem zelo omejen, po drugi strani pa je bila to nova priložnost za odkrivanje lastne okolice.
Čas nam je vmes krajšal prvomajski praznik, drugi vikend v maju pa je že od leta 1957 rezerviran za Pohod ob žici in Tek trojk. Na žalost sta bila dogodka prav tako odpovedana, so se pa pohodniki lahko individualno odpravili na pohod, le medalj za prehojeno pot niso dobili. Tekači smo lahko odtekli izbrano razdaljo v domačem kraju. No, saj ne gre toliko za tek, kot za to, da se proslavi in spomni na osvoboditev Ljubljane 9. maja 1945 izpod nemških okupatorjev. Vzdušje na Kongresnem trgu je res enkratno in biti del tega je nekaj posebnega. Kmalu po tem je na vrsti Maraton treh src v Radencih, ki bi bil letos že 40. po vrsti. Tudi ta tek je bil odpovedan in prestavljen na naslednje leto, so pa organizatorji pozvali vse tekače, ki bi se teka sicer udeležili, naj izbrano razdaljo (5, 10, 21 ali 42 km) pretečejo v svojem kraju. Ljudje so se na to odzvali in to delili tudi na družbenih omrežjih. Sama se tega sicer nisem udeležila, sem pa v preteklosti na tem teku že odtekla 10 kilometrov.
Sicer pa tek ni doma samo na tekaških prireditvah, meni najljubši je tek v naravi, stran od mesta, kjer si lahko v miru spočijem glavo in telo. Veliko časa sem tako preživela v naravi in opazila, kako si je tudi narava opomogla, ko je bilo bistveno manj prometa in onesnaževanja v zraku. Ko bi ljudje vsak dan tako skrbeli za naravo!
