Dnevnik

Študentje 2. letnika Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL so čas samoizolacije ob COVID-19 posvetili avtoetnografiji čakanja. Njihovo raziskovanje je temeljilo na delih Giovannija Gasparinija, Ghassana Hagea, Barbare Adam in drugih, ki so etnografirali čakanje, čas, ujetost in upanje. Pisali so dnevnik in v njem reflektirali pričakovanja, dolgčas, ritualizacijo in osmišljanje časa brez primere ter postopke ustvarjanja sprememb. Svojo izkušnjo so konec aprila 2020 reflektirali v kratkih esejih, ki jih objavljamo v Vsakdanjiku.

Avtorica v tem prispevku niza utrinke iz svojega dnevnika.

Sara Ćosić

Pozdravljen! Si moj sopotnik v karanteni zaradi koronavirusa. Piše se zgodovinsko dogajanje in mi ga živimo.

To so moji prvi stavki v dnevniku.

Domov sem prišla 11. marca, ko še nisem razumela resnosti situacije. Iz vseh, ki so »paničarili«, sem se norčevala. Naslednje jutro sem šla z mamo v trgovino po fasungo. Nisem dojemala dogajanja. Svojih čustev še danes ne razumem. Mislim, da sem bila v velikem zanikanju. Prišla sem domov in mami je rekla: »Sara, to bo še šit!« jaz pa sem si mislila, »ah ja, mami … dej umir se!«

Opravili sva nakupe, sestra je iz Ljubljane prišla 13. marca, oče iz Berlina naslednji dan. Zaprli smo vrata vsem. V hiši smo ostali moja mami, ati, sestra, babi, dedek in jaz. Naše čakanje na življenje, kot smo ga takrat še kako dobro poznali in se ga na tej točki že spominjali, se je začelo. A v resnici sploh nisem opazila, da na nekaj čakamo. Zdi se mi, da je bilo toliko novega, da naše misli še niso procesirale karantene kot čakanja na konec nastale zmede.

Prve dni smo pospravili in očistili hišo. S kakšnim namenom? Ne vem. Pač nismo imeli ničesar početi. Iz omar smo privlekli stare družabne igre in prve dni preživljali ob igri. Zdi se mi, da je med nami zavladala tiha panika. Vsak se je bal, a ni kazal na zunaj. Lep primer tega je moje govorjenje v sanjah. V prvem tednu so me domači velikokrat zalotili, da med spanjem govorim. Pri zajtrku smo se temu seveda smejali, saj je moja sestra ponoči plašna in se me je ustrašila. Dejstvo pa je, da v sanjah govorim le, kadar čutim tesnobo, strah, stisko in podobne občutke.

Svoj čas sem si prvih nekaj dni zapolnila z »reklamiranimi« dejavnostmi, kot so telovadba, reorganizacija, pospravljanje, peka kruha z drožmi, igranje starega inštrumenta itn. Vsekakor pa bi bilo bolje, če influencerji ne bi razkazovali svojega popolnega življenja tudi v času karantene. Jaz pač nisem vstajala pred šesto uro zjutraj, da bi pozdravila Sonce, pretekla 10 kilometrov še pred zajtrkom, popila zeleni smoothie, napisala 5 želja, ki jih bom ta dan izpolnila. Seveda to ni vplivalo dobro na mojo samopodobo, pozitivno mišljenje in mnenje, da dobro prenašam neznano situacijo.

Stvari so se spreminjale iz dneva v dan. Nihče ni poznal scenarija. Politiki so bili negotovi, jaz pa negotovosti ne prenašam dobro. Še naprej sem zjutraj vstajala in se zagnala v dan, kot da grem v center Brežic na kavo ali v Zagreb po trgovinah. Prvi teden je torej ostajal napet, zato nisem občutila, da sem obtičala. V drugem tednu pa je občutek, da sem na počitnicah, minil. Tudi fakulteta je poskrbela za to. Dneve sem preživljala v skrbi, kako za vraga bom opravila vse zadane naloge. Bilo me je strah korone, a moj strah pred neuspehom je bil še večji.

Sicer so doma zadeve potekala v redu. Vpeljali smo nove skupne navade. Člani družine so postali moji novi sostanovalci, saj odkar sem v Ljubljani, to je dve leti, nisem več vajena živeti v tako tesnem stiku z njimi. Iz dnevnika:

Vse si delimo, dobesedno vse. Vključno z razporeditvijo prostega časa in dela. Tudi občutek za čas smo izgubili – skupaj. Vse delamo skupaj. Skupaj smo si tudi določili nekakšne prelomnice, ki delijo prosti čas od dela. To so recimo postiljanje postelje, pitje kave, gledanje Naše male klinike. Delimo si res čisto vse možno. Opazila sem, da smo tudi veliko prijaznejši eden do drugega in potrpežljivejši. Če pride do prepira, si veliko hitreje oprostimo in se o tem tudi razumneje pogovorimo. Pri tem izbiramo besede in ne zapravljamo več toliko časa v razglabljanju, zakaj je do prepira prišlo, ampak enostavno zaključimo, da gre pač za normalen pojav v procesu preživljanja karantene.

Konec drugega tedna sem imela hudo stisko. Začela sem pogrešati dotik svojega fanta. Nisem ga pogrešala samo zvečer, preden sem zaspala, ampak tudi sredi dneva. Postalo me je strah prihodnosti. Pritiski so prihajali iz vseh smeri. Petek, soboto in nedeljo drugega tedna sem preživela v tišini, v svoji sobi. Večino časa sem prespala ali pa prejokala. Zdi se mi, da so moji občutki prišli za mano, saj pred tem tistih negativnih nisem kazala. Mojega pozitivnega sprenevedanja in prikrivanja čustev iz prvega tedna je bilo enostavno preveč … Zlomim se in namesto da s tem obračunam, kot je zame običajno (odmaknem se, procesiram in sprejmem), se zaprem in jokam. Po domače: zasmilim se sama sebi. Sovražim spremembe v življenju. Sploh ko gre za velike. Ta nenadni izbruh čustev povezujem z začetkom dojemanja, da spremembe ne bodo samo začasne, ampak trajne in z opaznimi posledicami. Hkrati ko me spomini na preteklost pomirjajo, me razmišljanje o prihodnosti plaši. Moje misli so postajale temne.

Prišel je april in z njim sončni, topli, še vedno pa monotoni dnevi. Navadila sem se na novo življenje. Domače novosti pa niso bile več tako zanimive. Nisem mislila, da bom kadarkoli to izjavila, a že komaj čakam, da se vrnem v Ljubljano, kjer bom lahko prenašala nepomito posodo v študentskem stanovanju. Zdi se mi tudi, da doma ne iščemo več skupne dobrobiti, ampak smo se vsak zase obrnili k lastnim potrebam in ciljem. Opažam, da več ne tiščimo glave eden k drugemu. Dogajanje nam ni več zanimivo. Želim si sprememb, pa ne vem, kako jih izzvati. Dlje ko čakam, več časa imam, da razmišljam o življenju. Postajam kot zapornik, ki čepi v svoji celici in razmišlja, kaj vse je naredil narobe v svojem življenju. Premišljam zadeve, ki sem jim premislila že štirikrat v tednu. Imam mešane občutke. Zavedam pa se, da bomo življenje delili na pred koronavirusom in po njem. Tako kot ga delijo ljudje, ki so preživeli nesrečo v Černobilu.

* Objava je rezultat projekta Mladi podjetniki v času negotovosti in spodbujenega optimizma: Etnološka študija podjetništva in etike mladih v sodobni Sloveniji (J6-1804). Več o projektu: https://www.zrc-sazu.si/sl/programi-in-projekti/mladi-podjetniki-v-casu-negotovosti-in-spodbujenega-optimizma-etnoloska-studija.