Pot k udomačeni abnormalnosti
Avtorica razmišlja o prilagoditvi ljudi na novo družbeno (ab)normalnost.
Vanja Huzjan
Normalnost je družbeno uravnavana kategorija. O normalnosti se v zadnjih mesecih mnogo piše, npr. o novi normalnosti. O življenju drugačnih norm. Zato se ponuja vprašanje, kakšna in katera je bila stara družbena normalnost. Družbena normalnost predkoronskega časa je vsebovala naslednje prekoračitve oz. izrednosti: enormno družbeno neenakost pri dostopu do dobrobiti in blagostanja, nevarno dejavnost desničarskih populistov, izkušanje posledic podnebnih sprememb, opazovanje postvarjenja migrantov, vznik gibanj #MeToo in pozneje Black Lives Matter, ki opozarjata na sistemski moški šovinizem, mizoginijo in rasizem itn. Se ljudem zdijo te izrednosti normalne? Kako naj jih mislijo? Jih sploh lahko mislijo, ko so zaskrbljeni?
Morda bi bila družba normalna, ko bi se lahko vsak njen član rodil v varnih okoliščinah staršem, ki bi ne bili tesnobni zaradi eksistenčne stiske in bi jih ne skrbela prihodnost njihovih otrok. Družba bi bila normalna, ko bi se lahko vsak njen član rodil v varen dom z dovolj prostora za druženje in umik v zasebnost, na planet, kjer bi lahko varno dihal, pil in jedel, se brezplačno šolal in pri dvajsetih osamosvojil. Družba bi bila normalna, ko bi si lahko vsak njen član brezplačno zdravil telesne in duševne rane in preživel dostojno in dostojanstveno starost. Družba bi bila normalna, ko bi bila demokratična do te mere, da bi ne bilo treba vedno znova dodajati: »ne glede na osebne okoliščine«, torej spol, veroizpoved, svetovni nazor, etničnost, raso itn. Osebne okoliščine bi bile pač osebne – demokratične javnosti bi ne zanimale. Bi bila ta normalnost sprejemljiva? Si ljudje opisane varnosti želijo?
H kateri (ab)normalnosti smo se jeseni vrnili? K tisti, ki smo jo živeli pred »zaprtjem« sveta? Je razlika le v nošenju mask? Z gledišča družbene kohezije nošnja mask ni nič posebnega, je skrb za zdravje drugega. Ni vprašanje svoboščin, temveč odgovornosti.* Je razlika med staro in novo normalnostjo v razdalji med telesi? Prostor okrog posameznega telesa je intimno in kulturno pogojen. Ko ga ljudje ozavestijo, lahko tudi nadzorujejo razdaljo. Poudarjam, da so vsi ukrepi za zaščito družbenega zdravja politični, ne zdravstveni. To je dobro vidno v protislovjih; npr. šole so polne, gledališča na pol prazna. Posledice vladnih (ne)ukrepov ne bodo zgolj politične.**
Poleg socialne, gospodarske, politične in podnebne krize je zdaj tu še zdravstvena. Ljudje živijo normalnost, ki stalno dokumentira in razkriva prekoračitve. Stres brez oddiha. Zdi se, da je bistvena razlika med tesnobo predkoronskega časa in zdajšnjo v njeni ojačitvi. Strokovnjaki za življenje v taki normalnosti so ljudje z roba družbe in najranljivejše skupine, za katere je življenje stalna kriza. Zdaj je svet abnormalen in iracionalen za večino. In večina ljudi je obe kategoriji že udomačila kot normalno stanje stvari.*** Zakaj?
Dokler obstaja iluzija, da ljudje lahko nadzorujejo njim pomembne ravni svojega življenja, nimajo tesnobnih občutij. Ni nenehnega tuhtanja in stiskanja v prsih, želodcu ipd. Ko pa trešči tujost v krhkost iluzije, je pred njimi situacija, ki ji v tistem trenutku niso kos. Rekonstrukcija iluzije je dogotrajna, kakor je dogotrajna gradnja vnovičnega zaupanja, ki prispeva k občutku varnosti. Že tako destabilizirane iluzije predkoronskega časa so s pandemijo novega koronavirusa popadale kot domine. Svet je prevzela neoprijemljiva, lebdeča tesnoba. Človekova duševnost pa je nezmožna obvladovati nenehno zaskrbljenost. Kaj narediti? Na voljo je plejada obrambnih mehanizmov, ki zaščitijo jaz in z iluzijo nadzora vračajo samospoštovanje. Obrambni mehanizmi so nezavedni in posameznika varujejo pred zunanjo ali notranjo nevarnostjo, zmanjšujejo ali preprečujejo tesnobo. So kot imunski sistem. Ta lahko začne delovati proti lastnemu telesu in takrat je govora o avtoimuni bolezni. Tudi obrambni mehanizmi se lahko sprevržejo v svoje nasprotje in postanejo nefunkcionalni za življenje posameznika. Oziroma družbe.
Prilagoditve na novo-staro abnormalnost so različne. Otopelost zaradi izčrpanosti je pristanek na težko življenje brez iluzij. Uživanje alkohola ali (morda konstruktivnejše) športne dejavnosti zmanjšujejo tesnobo. Nasprotno samomor opolnomoči posameznika, vendar samo za trenutek. Posameznik se lahko razbremeni tesnobe s t. i. konkretizacijo oz. s prehodom tesnobe v strah. Strah ga postane te in te stvari ali te in te situacije; tesnobo konkretizira. Če se izogne stvari ali situaciji, ki ga straši, potem lahko živi bolj sproščeno, z iluzijo nadzora. Kaj pa potlačitev? Utajitev? Zanikanje? Projekcija? Tu je opis njihovega delovanja:
- Potlačitev: Potlačil sem predstavo o svoji smrti. S tem se ne ukvarjam, dokler resno ne zbolim ali mi ne umre bližnji.****
- Utajitev: Vem, da bom umrl, vendar se vedem, kakor da ne bom.
- Zanikanje: Ne bom umrl. Živel bom večno.
- Projekcija: Smrt preži name zaradi – na primer – migrantov.
Zaradi kolektivnega zanikanja ali utajitve resnosti novega koronavirusa smo priče razpadu družbene kohezije, ko bi bila ta resnično potrebna, in priče smo nezaupanju v državne institucije. Kako naj posameznik razume odprte izobraževalne ustanove, ki sui generis ne morejo zagotavljati telesne razdalje, kjer poteka pouk več ur v istem prostoru in kjer se na ta način kuži tisoče družin?
Zanikanje in utajitev se, poleg projekcije, pojavita zelo zgodaj v človekovem življenju, zato ju psihoterapevti opredeljujejo kot nezrela oz. (kronološko*****) zgodnja obrambna mehanizma. V zahtevnih situacijah, ko je npr. tesnoba močna in gosta, njuna uporaba vztraja tudi pri odraslih posameznikih, žal s škodljivimi posledicami. Ohranita pa samospoštovanje tam, kjer ga je sicer bolj malo.
Nova abnormalnost je stara abnormalnost, le ojačana.
* Kadilci so po črki zakona čez noč nehali kaditi v javnih prostorih, da drugi ne bi vdihavali njihovega dima.
** Doktrina šoka (Naomi Klein, 2014) je politična strategija, ki uporabi krizo, da bi z ukrepi poglobila neenakost, napravila bogate še bogatejše in prikrajšala vse ostale.
*** Tako jim, na primer, blodnjavo vedenje slovenske vlade ni več tuje, temveč predvidljivo. Gre za postopne, tako rekoč tedenske prekoračitve pravilnosti, ki uvajajo ojačano politično (ab)normalnost.
**** Potlačitev predstave o lastni smrti je morda najfunkcionalnejša prilagoditev na življenje.
***** V povprečju sežeta v tretje leto človekovega življenja; projekcija je še zgodnejša.
