Tesnoba

Avtorica razmišlja o različnih odzivih ljudi na tesnobna občutja zaradi pandemije novega koronavirusa.

Vanja Huzjan

Že dolgo ni bilo telo in njegovo počutje tako zelo pod nenehnim drobnogledom družbe, kakor se to dogaja te mesece. Krhkost sicer samoumevnega telesa je presenetila večino, ki niso kronično bolni ali v jeseni življenja. Smrtnost je vznemirila digitalno družbo, ki se je od telesnosti že začela poslavljati. Tesnobne fantazije o lastnem telesu in telesih svojih bližnjih so prevladale. Tesnoba ima jasno razpoznaven odnos do pričakovanja: gre za tesnobo pred nečim. Toda »drži se je značaj neopredeljenosti in odsotnosti objekta« (Freud 2001: 83). Razlikuje se od čustva strahu; ko je človeka strah, ve, česa ga je strah. Tesnoba pa ima značaj negotovosti.

Novi koronavirus je kapljično hitro nalezljiv in ostaja tudi v zraku in na površinah. Čutila ga ne morejo zaznati, da bi se mu ljudje izognili. Okužijo se lahko kadarkoli ali nikoli. Novi koronavirus povzroča tesnobne občutke prav zaradi hkratne vseprisotnosti in odsotnosti objekta strahu. Tesnoba je tako postala oprijemljiva za večino ljudi. Vendar ne za vse. V novo resničnost so lahko brezskrbno, tokrat prvorazredno, stopili ljudje, ki jih družba sicer obravnava kot patološke: klavstrofili – ljubitelji praznega prostora, hipohondri, ki tudi sicer v varnem objemu doma analizirajo svoje telesne simptome, obsesivno-kompulzivne osebe, ki so strokovnjaki za izogibanje drugim ljudem in površinam (Benvenuto 2020) … ter narcisi s sestavinami sadističnega nasilja z veliko družbeno, politično in gospodarsko močjo. Občutek je, kakor da bi intimna fantazija »posebneža« postala družbena realnost slehernika. Izjemno stanje je postalo vsakdanje.

Poleg politične razdvojenosti se je naša družba v zadnjih mesecih razdelila še na t. i. prepričane in t. i. dvomeče o širjenju bolezni covid-19, ne nujno po politični opredelitvi. Dvomečim se zdijo zaščitni ukrepi kruti, pretirani, predvsem pa nepotrebni. Sprašujejo se, zakaj naj bi neka bolezen tako skrajno posegla v običajen vsakdanjik in hromila gospodarstvo.* Taka vprašanja pa hkrati strašijo prepričane, ki jih je strah brezvestnosti ljubiteljev »svobode«. Ti se sprašujejo, ali je vrednota »svobode«, ki naj ne bi bila drugo kakor družbena neodgovornost, dragocenejša od pravice do življenja. Opisana situacija poraja vprašanje, kako sta mogoča diametralno nasprotna odziva na grozečo bolezen.

Ljudje se razlikujejo po časovnem odzivu na nekaj ne(za)misljivega ali težko (za)misljivega. To je ta čas pandemija. Pomembna značilnost človeka je zanikanje neugodne resničnosti (Freud 1987a), vse dokler je to mogoče. Vsak človek je »shramba« osebnih teorij, ki – upoštevajoč načelo ugodja (Freud 1987b) – na različne načine spreminjajo resničnost. Približevanje objektivni resničnosti pa zahteva čustveno in umsko prestrukturiranje teh teorij (Bion 1962), zato je odzivnost v času tako različna. Prav to se dogaja s pri(po)znavanjem tesnobnih občutij, ki nas prežemajo ob razmišljanju o pandemiji nove bolezni.

Ljudje se razlikujejo tudi po prenašanju neugodja, predvsem tesnobe. Se bodo neugodju skušali izogniti, tudi z zanikanjem ali utajitvijo (Freud 1987c), ali pa ga bodo zmogli prenesti? Omenili smo, da ima tesnoba značaj neopredeljenosti, je nekaj visečega, v zraku, brez zunanje opore, brez tistih označevalcev identitete, ki prihajajo od zunaj in pomagajo pri oblikovanju tistega, kar je znotraj. Zato je pri analizi tesnobe koristen koncept dobrega notranjega objekta.

V teoriji objektnih odnosov Melanie Klein (1998) so objekti osebe, deli oseb (npr. dojka) ali njihovi simboli. Objekti so lahko zunanji (fizična oseba ali njen telesni del) in notranji, ki so sestavljeni iz čustvenih podob in reprezentacij zunanjega objekta (npr. dobra dojka v primerjavi s slabo dojko). Otrokov odnos do teh prvotnih objektov je prototip prihodnjih medosebnih odnosov.

Melanie Klein razlikuje dober notranji objekt od idealizacije. Idealizacija je duševni mehanizem, ki že zelo zgodaj v življenju človeka preprečuje delovanje nezavednih destruktivnih impulzov, preganjalnih fantazij in občutkov tesnobe, ki ovirajo vzpostavitev dobrega notranjega objekta. Za oblikovanje dobrega notranjega objekta je idealizacija v prvih mesecih človeškega življenja nujna.

Če otroček uspe prepoznati, da je objekt, ki ga potrebuje, hkrati objekt, ki ga želi v fantaziji uničiti, in če ta objekt prenaša otrokovo sovraštvo brez maščevalnosti ali drugih duševnih ran, se otročku v duševnosti oblikuje dober objekt, ki ga vse življenje v težkih trenutkih pomirja, tolaži in nudi orientacijsko točko.

Odgovor na vprašanje, kako sta mogoča diametralno nasprotna odziva na pandemično situacijo, je torej naslednji: oblikovanje dobrega notranjega objekta v zgodnjem otroštvu  je tisto, zaradi česar nekateri ljudje zmorejo hitreje pripoznati tegobe objektivne resničnosti in lažje prenašajo neugodje ter z njim tesnobna občutja, drugi pa uporabijo različne strategije za njihovo izničenje.

Seveda pa je to le eno gledišče, ki morda prinaša novo zgodbo.

Viri in literatura

  • Benvenuto, S.: Exception as Cure. Journal of the American Psychoanalytic Association 68 (3), 2020. (https://journals.sagepub.com/doi/full/10.1177/0003065120938386). 
  • Bion, W. R.: Learning from Experience. London: Karnac Books, 1984 [1962].
  • Freud, S.: Zanikanje.  V: Metapsihološki spisi. Ljubljana: ŠKUC, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1987a [1925]: 405–411.
  • Freud, S.: Formulacije o dveh načelih psihičnega dogajanja. V: Metapsihološki spisi. Ljubljana: ŠKUC, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1987b [1911]: 8–18.
  • Freud, S.: Fetišizem. V: Metapsihološki spisi. Ljubljana: ŠKUC, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1987c [1927]: 413–428.
  • Freud, S.: Inhibicija, simptom, tesnoba. Problemi 39 (1/2), 2001: 7–90.
  • Klein, M.: O razvoju delovanja duševnosti. V: Zavist in hvaležnost: izbrani spisi. Ljubljana: ISH Fakulteta za podiplomski humanistični študij, SH Zavod za založniško dejavnost, 1998 [1958]: 555–568.

* V tem oziru je pronicljiv stavek Tomaža Mastnaka: »Če bi ekonomija služila potrebam in interesom prebivalstva, bi varovanje prebivalstva bilo tudi reševanje ekonomije, reševanje ekonomije pa bi zahtevalo skrb za zdravje ljudi« (Dnevnik, 1. 4. 2020, str. 12).