… kaj pa tablice in prenosnike?
Avtorica v prispevku razmišlja o posledicah uvedbe digitalnih učnih pripomočkov v šole, namernem molku o okoliščinah nastanka pripomočkov in o družbenem sprenevedanju in ignoriranju posledic .
Barbara Turk Niskač
V lanskem šolskem letu je osnovne šole obiskovalo 187.525 učenk in učencev, srednje šole pa 73.225 dijakinj in dijakov. Radi se pohvalimo, da smo v letošnjem letu uspeli vsem zagotoviti potrebno opremo za pouk na daljavo. V praksi si seveda nekateri otroci delijo opremo s starši in sorojenci, uporabljajo pametne telefone ali pa so v dobrodelnih akcijah v dar dobili že odsluženo računalniško opremo. Pa vendarle ostanimo pri predpostavki, da bi, v kolikor bi res želeli uspešno izvedbo pouka na daljavo, glede na lansko statistiko števila šolajočih otrok in mladostnikov potrebovali 260.750 tablic in računalnikov.
Kaj pomeni, da vsak šolar za šolanje potrebuje računalniško opremo? Glede na kratko življenjsko dobo lahko predpostavljamo, da bo vsak šolar že v osnovni šoli vsaj enkrat zamenjal prenosnik ali tablico. 260.750 tablic, prenosnikov in računalnikov bo torej po tem scenariju kmalu romalo na odpad. Zvezke in učbenike lahko recikliramo, kako pa je z računalniško opremo?
Digitalizacija in nove zelene tehnologije se oglašujejo kot rešitev za razbremenitev okolja, vendar pa ima pridobivanje potrebnih materialov že danes resne ekološke posledice ter vpliva na biotsko raznovrstnost. V Demokratični republiki Kongo, od koder prihaja 60 % kobalta na svetovnem trgu, v številnih neurejenih rudnikih delajo tudi otroci, nekateri stari zgolj sedem let. Delajo brez zaščitne opreme, rokavic in mask ter vdihavajo prah, ki lahko povzroči smrtne pljučne bolezni. Odpadne vode iz obratov za predelavo mineralov so speljane v lokalne vire pitne vode.
Območje Čila, Argentine in Bolivije predstavlja več kot polovico svetovnih zalog litija. Za njegovo pridobivanje so potrebne ogromne količine vode: za eno tono litija je potrebnih približno 19 hektolitrov vode, kar ima že v tako sušnem podnebju uničujoče ekološke posledice. Na območju puščave Atacama za pridobivanje litija porabijo 65 odstotkov vode v regiji, tako da jo morajo lokalni kmetje za svoje potrebe že uvažati od drugod. Poleg tega se dogaja, da strupene kemikalije uhajajo iz bazenov za izhlapevanje ter prehajajo v lokalne vire pitne vode.
Strokovnjaki ocenjujejo, da bo do leta 2030 na svetovni ravni romalo na odpad skoraj 13 milijonov ton litijevih baterij, medtem ko bo za nove baterije pridobljenih preko 10 milijonov ton litija, kobalta, niklja in mangana. Oboje predstavlja ekološki problem. Toda zakaj bi s tem obremenjevali naše šolarje? Zvezke in učbenike bo kmalu povozil čas. Važno je, da znajo učenci uporabljati spletne učilnice, pa četudi ne vedo, katere snovi se uporabljajo za proizvodnjo ekranov na dotik, kje jih pridobivajo in na kakšen način ter kaj se dogaja s tablicami, računalniki in pametnimi telefoni, ko se pokvarijo in romajo na odpad.
* Pozivi za trajnostne elektronske naprave so vse glasnejši, sploh v Evropski uniji: https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/eu-dovolj-je-elektronskih-naprav-za-enkratno-uporabo-biti-morajo-trajne-in-popravljive/548502.
