Virus, kolona in potica

Študentje 2. letnika Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL so čas samoizolacije ob COVID-19 posvetili avtoetnografiji čakanja. Njihovo raziskovanje je temeljilo na delih Giovannija Gasparinija, Ghassana Hagea, Barbare Adam in drugih, ki so etnografirali čakanje, čas, ujetost in upanje. Pisali so dnevnik in v njem reflektirali pričakovanja, dolgčas, ritualizacijo in osmišljanje časa brez primere ter postopke ustvarjanja sprememb. Svojo izkušnjo so konec aprila 2020 reflektirali v kratkih esejih, ki jih objavljamo v Vsakdanjiku.

Avtorica opisuje čakanje v koloni, da bi prišla do svoje velikonočne potice.

Živa Gornik

Potica je jed s pečatom slovenske dediščine. Postopki za njeno pripravo so dolgotrajni in zahtevajo veščine, ki se jih marsikatera ženska od svoje babice ali mame priuči že v rani mladosti. Seveda potica ni namenjena izključno ženskemu kuhinjskemu ustvarjanju, a naši otroški spomini pogosto segajo prav v kuhinje starih mam, ki so vlekle, z nadevi polnile in zavijale testo, da bi po peki nastala potica.

Čas koronavirusa je začel teči drugače, kot smo ga bili vajeni. Pretresel je naše navade. Pa bo tako tudi s potico, se vprašam, ko se odpravljam v trgovino. Že priprava na nakup poleg običajnega oblačenja zahteva dodaten razmislek o obvezni maski in rokavicah. Ne bi se rada vračala po opremo. Stojim v predsobi svojega doma in še enkrat preverim, ali imam vse potrebno za svoj »bojni pohod« v trgovino, kjer bom, tako kot drugi, trepetala pred možno okužbo z virusom, ki nam narekuje, kako naj živimo.

Pogledam na uro in vidim, da je napočil čas, ko se moram odpraviti. Karantena nam je vsilila urnik: do 10. ure dopoldne lahko nakupujejo bolj ogrožene skupine, pozneje pa vsi drugi. Ura je 10:40, čas je, da se premaknem. Počasi stopim iz stanovanja, občutki ob nošenju maske me spomnijo na znanstvenofantastične filme, ki se te dni tako pogosto vrtijo na raznih filmskih spletnih straneh. Ko pridem do dvigala, me tam ustavi na novo obešen napis, ki vse stanovalce naproša, naj v dvigalo vstopamo posamično in pri tem pazimo, da se čim manj dotikamo površin. Obide me zlovešč občutek ob novonastali realnosti, za katero je kriv »ta« virus. Ha, virus, nekaj, na kar nekdaj nisem nikoli pomislila, danes pa sem postala sužnja njegovega urnika.

Novi čas, poln togih urnikov, bi lahko vzporedila z dognanji Andrewa Jeffersona, Simona Turnerja in Steffena Jensena o času v zaporu, taborišču ali getu, kjer se ljudem pogosto zdi, da čas stoji, medtem ko nekje tam »zunaj« teče tisti »pravi čas« (2019: 6).  Tam »zunaj« čas teče, teče torej naprej, »znotraj« pa nastaja občutek pozabljenosti in izgube stika z zunanjo, tj. pravo realnostjo. A »znotraj« je danes vseprisoten, »zunaj« pa je kvečjemu nekje v prihodnosti.

Nazaj k potici, ne nazadnje grem v boj prav zaradi nje. Zaradi rituala, ki ga vsako leto opravim in s tem pristavim svoj lonček k tradiciji praznovanja velike noči. Ali pač preprosto sledim navadam svoje družine. Moram dodati, da doma nismo verni, a hrano obožujemo, celo do te mere, da so se za nas verski rituali izenačili s praznovanjem hrane.

V mislih premlevam, kako se bom lotila potice, in reči moram, da ob misli, da se pridružujem novi generaciji poticopekaric, začutim nekakšen ponos. Ko sem se končno usedla v avto in se odpeljala iz garaže, je nemir ob pričakovanju tega, kar me čaka v naslednji uri, začel naraščati. Pot v trgovino mi je minila sorazmerno hitro in ko sem pred »svojo« trgovino našla parkirno mesto, sem, jasno, že na daleč opazila kolono.

Na tej točki je spomin zataval v zgodbice, ki so mi jih pripovedovali domači, in sicer, da so v Jugoslaviji morali na stvari čakati. Očitno se zgodovina nekako ponavlja. Pa je to res tako? Nekoč so bili poslušni državnemu aparatu in danes smo mu tudi, a danes je poslušnost tudi del naše izbire, da se ne bi okužili ali okužili drugih.

Uspem se postaviti v kolono, kjer priporočajo uporabo vozička, ki med nami še dodatno ustvarja razdaljo. Pred mano je okrog 12 oseb, za katere moram reči, da smo si tako različne, kot smo si različni študentje na fakulteti, a hkrati enake, saj nas vse enači prav čakanje. Poleg sebe nisem opazila veliko mladih, morda temu botruje »zgodnja« ura. Maske, ki jih nosimo, so pravi čudež estetike. Opazila sem takšne z rožicami (ali kakšnimi drugimi vzorci), ki so bile, predvidevam, narejene doma. Potem so tu »navadne zdravstvene«, ki jo nosim tudi sama. In tam vidim celo takšno z neprecenljivimi kirurškimi lastnostmi. Zalotim se v cinizmu, ki ga je opazil tudi Tobias Kelly ob etnografiranju Palestincev med drugo intifado, ko so poskušali živeti normalno, z distanco in dvomom pa komentirali ravnanje politikov (2008: 357). Je možno, da moji sotrpini pred trgovino občutijo enako ob odločitvah naše vlade? Je čakalna kolona plod neke norme, ki ji sledimo kot odgovorne osebe, ali smo pa pristali na neko novo politiko, ki zdaj kroji naš vsakdan? Ali je zdaj, ker pridno čakamo v vrsti, nakup postal naša nagrada? Seveda smo bili v preteklosti navajeni stati v vrsti, ampak ta kolona, ki nastaja pred trgovino, v nas ne vzbuja ravno enakih občutkov. Če smo prej čakanje v vrsti dojemali kot »časovni davek« (Gasparini 1995: 32) za to, da lahko zaključimo nakup, je danes to davek, da sploh pristopimo k nakupovanju. Toda čakamo z razlogom, in sicer zato, ker bomo le s skupno potrpežljivostjo, ki jo najdemo samo v čakanju, hitreje dočakali konec karantene.

Moje misli prekine oseba pred mano, ki je pravkar vstopila v trgovino. Kmalu bom na vrsti in moje pričakovanje začne naraščati. Samo čakanje na vstop v trgovino je trajalo toliko časa, da sem poleg meditacij o času imela čas preleteti tudi paleto avtomobilov, iz katere so se ljudje nabirali v kolono za mano. Spet se moram zbrati za svojo nalogo, torej se vrnem k sestavinam za potico. Gospodič, ki usmerja ljudi pred trgovino, mi pomigne. Končno nagrada za čakanje. Opazujem kupce, ki – tako kot jaz – nabirajo nove zaloge, morda tudi sestavine za potico. Njihovo gibanje med policami se zdi enako kot pred karanteno – s to razliko, da vsi nosijo maske in je zato vse skupaj drugače.

Hitro naberem potrebščine, pred blagajno pa me spet pričaka čakanje v vrsti. Ko pridem do prodajalke, se nasmehnem, a se spomnim, da nasmeha pod masko ne vidi. V uteho mi je, da nasmešek še vedno izdajajo tudi oči. Pohitim domov in v upanju na boljši jutri začnem s pripravo svoje potice. Tudi letos sem se, kot vedno, odločila za pehtranovo. Zgnetem testo, ga postavim na toplo, prekrijem z mokro krpo (kot me je naučila nana) in ga do večera pustim, da vzhaja.

Ironično. Za potico smo navajeni čakati. Vsak, ki je že delal potico, dobro ve: če hočeš mehko in voljno testo, mu moraš dati čas. Čas, ki ga imam trenutno na pretek, z veseljem podarjam potici, s čimer ji izkazujem vredno spoštovanje. Kasneje ga bom deležna z vsakim kosom, ki ga bom snedla. Potica rabi čas in prav tako rabimo čas ljudje, ki smo bili primorani svoj hitri vsakdan spremeniti iz hitenja v z urniki napolnjene dneve, ki se pogosto vlečejo, kot se vleče testo. Morda bomo iz tega prišli boljši, kot bo moja potica, ko jo bom vzela iz pečice.

Literatura:

  • Gasparini, Giovanni. 1995. On Waiting. Time & Society 4 (1): 29–45.
  • Jefferson, Andrew, Simon Turner in Steffen Jensen. 2019. Introduction: On Stuckness and Sites of Confinement. Ethnos 84 (1): 1–13.
  • Kelly, Tobias. 2008. The Attractions of Accountancy: Living an Ordinary Life During the Second Palestinian Intifada.’ Ethnography 9 (3): 351–376.

* Objava je rezultat projekta Mladi podjetniki v času negotovosti in spodbujenega optimizma: Etnološka študija podjetništva in etike mladih v sodobni Sloveniji (J6-1804). Več o projektu: https://www.zrc-sazu.si/sl/programi-in-projekti/mladi-podjetniki-v-casu-negotovosti-in-spodbujenega-optimizma-etnoloska-studija.