Rezultati ankete
Avtorica je med karanteno izvedla spletno anketo o vplivu karantene na družinsko življenje. V prispevku predstavlja njene rezultate in razgrne večplastnost in raznolikost vpliva karantene ter spolzkost črno-belega poenostavljanja.
dr. Barbara Turk Niskač
Ukrepi ob nedavni epidemiji so številne družine postavili ob izziv usklajevanja šolanja otrok, družinskih obveznosti in službenih obveznosti – vse to za nameček v popolni družbeni izolaciji, zaprte med štiri stene z ožjimi družinskimi člani. Na podlagi spletne ankete, pri kateri je v obdobju med 6. 4. in 30. 4. 2020 sodelovalo 359 staršev iz celotne Slovenije, predstavljam nekaj vidikov, kako so se družine znašle v novih okoliščinah.
Pozitivni vidiki: skupni čas in prostor zbližujeta družinske člane
Številni anketiranci so izpostavili, da je čas med epidemijo pozitivno vplival na večjo fizično in psihično povezanost ožjih družinskih članov. Starši so navajali, da je to čas, ki jim omogoča več priložnosti za pogovor, da bolje spoznavajo en drugega in krepijo medsebojne vezi tako med partnerjema, starši in otroki kot med sorojenci. Anketiranci so opažali, da redkeje prihaja do »kreganja« ali pa so se lahko podrobneje posvetili razreševanju sporov ter prepoznavanju in reševanju stisk. Starši so navajali, da se je med družinskimi člani izboljšala komunikacija, da je v družini prisotne več dobre volje in humorja, več sodelovanja, več časa za poglabljanje odnosov, več časa za preživljanje skupnega časa v naravi in več časa za počitek.
Za marsikatero družino je bilo to obdobje, ko se je čas ustavil ali je predstavljal dobrodošel odmik od strukturiranih in togih urnikov. Sploh v družinah, kjer so se pred epidemijo starši soočali s stresnimi službami z dolgimi delovniki in napornim usklajevanjem delovnih in družinskih obveznosti, otroci pa so se tudi popoldne izrazito aktivno udejstvovali v obšolskih dejavnostih in treningih, kar je predstavljalo velik logistični zalogaj, so starši na splošno opažali manj stresa in nervoze ter več umirjenosti in sproščenosti. Zanje je bilo to dragoceno obdobje, ko so lahko vsakodnevno skupaj sedeli za mizo pri obedih in se odpravili na skupen sprehod v naravo. Epidemija je torej upočasnila življenje in ponudila izkušnjo bivanja brez hitenja in stresa.
Tudi sicer so starši opažali, da so otroci imeli več časa za ustvarjanje, prosto igro, branje in igranje družabnih iger. Omenjali so, da so otroci bolj zadovoljni, veseli, radovedni in sproščeni ter manj napeti ali utrujeni.
Skupno gospodinjstvo kot prostor druženja, učenja in dela
Skupno gospodinjstvo je v okoliščinah izrednih razmer ob epidemiji postalo prostor druženja, učenja in dela – poleg dela za službo in dela za šolo tudi gospodinjskih opravil, v katera so se v marsikateri družini sedaj tudi otroci več vključevali oziroma so se jim starši in otroci skupaj posvečali. Pri otrocih so starši opažali več zanimanja za kuho, peko in vrtnarjenje. Otroci so dobili tudi vpogled v delo staršev, kot so navajali nekateri izmed anketiranih: »Razumejo našo službo in koliko je treba delati.«
Nove priložnosti za učenje
Čas karantene je bil tudi priložnost za učenje novih veščin, krepitev strpnosti v odnosih in učenje sobivanja. Med učenjem novih veščin je bilo poudarjeno razvijanje odgovornosti, skrbi drug za drugega, razvijanje socialnih veščin, medvrstniško učenje med sorojenci, medsebojna pomoč ter večja samostojnost otrok, predvsem pri delu za šolo, gospodinjskih opravilih ter organizaciji svojega časa. Eden izmed staršev je poudaril tudi pozitivne vidike pouka na daljavo, ki omogoča »učenje novih tehnologij za poučevanje na daljavo«, spet drugi so za učenje novih stvari izkoristili preživljanje časa v naravi.
Odmik od šole kot odmik od stresa
V družinah, kjer šola otrokom predstavlja stres, kjer se otroci v šoli soočajo z zbadanjem, se ne razumejo s sošolci in ne hodijo radi v šolo, so otroci zagotovo prišli na svoj račun in bili bolj zadovoljni, da so lahko doma. Manj je bilo tudi stresa v zvezi s testi in ocenjevanjem, ki ga vsaj v začetnem obdobju ni bilo.
Negativni vidiki: čas in prostor omejujeta družinske člane
Nekoliko paradoksalno je, da je bilo za nekatere obdobje izolacije priložnost v času in prostoru, ki je družinske člane medsebojno povezala, hkrati pa so številni navajali, da so se v tem času povečali konflikti. Za vse odnose, tako med sorojenci kot med partnerjema ter starši in otroki, so anketiranci navajali, da je prihajalo do več prepirov, napetosti, vpitja, nervoze, jeze, nestrpnosti in čustvenih izlivov.
Toda če je pri sorojencih pogosteje prihajalo do prepirov, pa so otroci edinci še toliko bolj občutili pomanjkanje družbe vrstnikov. Med negativnimi vidiki so anketiranci tudi sicer najpogosteje navajali prav pomanjkanje stikov in druženja s prijatelji, vrstniki, starimi starši, bratranci, sestričnami in drugimi sorodniki ter družinskimi prijatelji, pa tudi omejitev gibanja na občine. Posledično je sledilo manj pogovorov, druženj, skupnih izletov in kosil.
Pomanjkljivim socialnim stikom z ljudmi izven ožjega družinskega kroga se je pri otrocih pridružilo tudi pomanjkanje igre in gibanja z vrstniki na prostem. Prisotna je bila tudi negotovost, občutki tesnobe, »strah pred druženjem«, »strah pred virusom« ter strah pred »ekonomskimi posledicami«.
Predvsem za najstnike, ki se začenjajo obračati stran od preživljanja časa v družinskem krogu, je bila lahko ujetost v ožjo družino negativna izkušnja: »Starejši otrok pogreša živo družbo prijateljev in aktivnosti z njimi v naravi in pri tabornikih. Je ravno v letih, ko zgublja interes za skupno preživljanje časa z družino.«
Povečan obseg digitalizacije v vsakdanjiku otrok in družin
Povečan čas, ki so ga otroci preživeli na internetu in pred različnimi zasloni, je bil precej pogosteje omenjen med negativnimi vidiki. Prav druženje in fizični stik sta bila najpogosteje poudarjena kot nenadomestljiv z virtualnimi približki. Nekateri starši so izpostavili, da so tudi otroci »sami ugotovili, da skype, zoom in telefon niso nadomestilo za druženje v živo.« Starši so ob tem opažali tudi, da so otroci občasno naveličani, nezbrani in preobremenjeni s šolo.
Ljubo doma, kdor ga ima
Bivanjske razmere so se pokazale kot eden ključnih dejavnikov izkušnje izolacije, pri čemer so bile izkušnje družin, ki bivajo na utesnjenih kvadraturah, v mestu izraziteje negativne: »Koordinacija dela in učenja v skupnem prostoru, majhnem stanovanju je zahtevnejša.«
Neznosnost usklajevanja obveznosti med delom, šolo in družino
Novo usklajevanje delovnih, družinskih in šolskih obveznosti je za številne družine pomenilo velik poseg v družinsko dinamiko na račun prostega časa in družinskega življenja. Če so nekateri starši navajali, da je bila karantena za družino podarjeni čas, pa so drugi občutili izrazito »pomanjkanje časa za otroke, ki ta stres posledično čutijo.« Nekateri starši so čas za svoje delo našli šele proti večeru in pozno v noč. Usklajevanju različnih obveznosti se je pridružila tudi ekonomska in psihična stiska, na primer strah pred manjšim prihodkom, kar je negativno vplivalo na starše ter posledično odnose v družini. Starši so poudarjali, da pomanjkanje prostega časa, časa za razbremenitev oziroma »časa zase« negativno vpliva tudi na njihovo počutje. Brisanje ločnice med delom in prostim časom ter usklajevanje službenih in šolskih obveznosti lahko tudi sicer negativno »vpliva na razpoloženje, naveličanost in utrujenost vseh članov.«
V času, ko so otroci v šoli, so starši razbremenjeni tudi pri pripravi obedov, nove okoliščine pa so zahtevale tudi reorganizacijo na področju prehranjevanja: »Več časa nam vzamejo gospodinjska opravila, več je kuhanja in s tem je potrebnega več premisleka in organizacije ob načrtovanju obrokov, da so ti čim bolj raznoliki in zdravi.«
Če so se starši, ki so delali od doma, znašli pred nemogočim usklajevanjem svojega dela s šolanjem in družinskim življenjem, pa so bile izkušnje staršev, ki so delali izven doma (npr. delavci v zdravstvu), prav tako izpostavljene med negativnimi vidiki. Ti so poudarjali, da so bili otroci prepuščeni sami sebi, da imajo starši manj »časa spremljati, kaj počnejo« ter da starši niso imeli časa za ukvarjanje z otroki in njihovim šolanjem. Posledično je prihajalo do več konfliktov. Starši otrok, ki so delali izven doma ali bili zaposleni z delom na domu, so opažali tudi, da so otroci več časa preživeli na spletu, ob gledanju TV in igranju igric.
Pouk »na daljavo«
Starši so med negativne vidike pouka na daljavo prištevali organizacijo urnika šolanja, ki se je pogosto zavleklo čez cel dan, pomanjkanje časa za šolo ob drugih obveznostih, pomanjkanje pedagoških kompetenc oziroma svojo nekompetentnost za vlogo učiteljev. Pouk na daljavo je bil pogosto vir prepirov, napetosti, stresa in pregovarjanja. Starši so navajali, da je usklajevanje dela in šolanja na domu naporno, posledično so le »površno prevzemali učiteljske vloge«, bili so tudi bolj »živčni«. Za številne je pouk na daljavo predstavljal tisto obremenitev, ki je posegala tudi v kvalitetno preživet družinski čas ali prosti čas tako otrok kot staršev.
Pri otrocih so starši opažali »pomanjkanje motivacije za opravljanje šolskih obveznosti«, »manjši interes dela za šolo«, »manj učenja«, »otrok se ne socializira, se dolgočasi, učenje ni tako funkcionalno« ter da »pogrešajo druženje in stike z vrstniki, pogrešajo celo šolo.« Izpostavili so, da otroci za šolo »naredijo to, kar je nujno, ne utrjujejo snovi.«
Enostarševske družine
V marsikaterem pogledu so se enostarševske družine znašle v težjem položaju, saj je celotno breme reorganizacije službenih, šolskih in družinskih obveznosti padlo na enega samega starša. Slednje je negativno vplivalo na splošno počutje starša: »Ker sama skrbim za otroka in za to, da izpolnjuje šolske obveznosti in zraven še delam od doma, se mi meša.«
Mama je ena sama: mama, učiteljica, gospodinja in delavka v enem
Za konec je treba izpostaviti še vidik spola, saj odgovori spletne ankete nakazujejo, da je v novih okoliščinah pogosto večina dodatnega bremena padlo prav na matere. Usklajevanju službenih in šolskih obveznosti se za ženske pridruži še skrb za gospodinjska opravila, nega in skrb za družinske člane, poleg otrok tudi ostarelih staršev ter čustvena opora. Matere so si tako veliko težje vzele »čas zase – za nič početi ali pa za službo, telesno aktivnost, kreativnost.« Delavnik mater se je pogosto tudi zavlekel pozno v noč.
Zaključek
Analiza pozitivnih in negativnih vidikov epidemije na vsakdanjik otrok in družinsko življenje priča o številnih prepletenih, a pogosto nevidnih vidikih ukrepa, ko so se ob epidemiji s kampanjo #ostanidoma ključne družbene dejavnosti, kot so šolanje otrok, službene obveznosti, družinske obveznosti, delo in prosti čas, zaprle v sfero ožje družine in doma. Ti vidiki so pogosto lahko celo nasprotujoči si, vsekakor pa pričajo o tem, da posledic in vpliva tovrstnih ukrepov ne moremo poenostaviti ali predstaviti v črno-beli statični sliki, saj so življenjske izkušnje vedno kompleksne, bistvo pa se skriva prav v odtenkih.
