Med jezo in nirvano

Študentje 2. letnika Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL so čas samoizolacije ob COVID-19 posvetili avtoetnografiji čakanja. Njihovo raziskovanje je temeljilo na delih Giovannija Gasparinija, Ghassana Hagea, Barbare Adam in drugih, ki so etnografirali čakanje, čas, ujetost in upanje. Pisali so dnevnik in v njem reflektirali pričakovanja, dolgčas, ritualizacijo in osmišljanje časa brez primere ter postopke ustvarjanja sprememb. Svojo izkušnjo so konec aprila 2020 reflektirali v kratkih esejih, ki jih objavljamo v Vsakdanjiku.

Avtor opisuje naraščanje nervoze in jeze ter iskanje pomiritve s sabo in svetom.

Timi Vremec

Čakanje prežema naše vsakdanje življenje. Je vseprisotno. Čakamo v trgovini, na avtobus, na počitnice, na konec študija, poroko, otroka, smrt. Spekter je širok, čakanje je lahko polno pomenov, lahko je brez njih. Trenutni pojav nas je ujel nepripravljene, novinarski portali pa so polni člankov o številu žrtev, okuženih, katastrofi, pandemiji in koliko je tam še tega. Čisto vsak dan sem spremljal število okuženih, ki je v meni, kakor krivulja le-teh, eksponentno dvigala raven napetosti. Počutil sem se ujet, zaprt, klavstrofobičen in obupan. Kot riba na suhem. Nikomur se ni sanjalo, kaj delati, ne vladi ne ljudem. Spomnim se, ko sem nakupil prve zaloge za preživljanje karantene. Supernova na Rudniku še nikoli ni bila tako izropana – občutek apokaliptičnega filma.

Čakanje lahko vodi v jezo in obup. Občutek nemoči pogosto prevlada nad razumom. Včasih se hočeš čakanju upreti, ga zrušiti, zrušiti njegov namen, logiko, priti na končno destinacijo takoj, zase vzeti, kar si želiš. To v večini primerov ni pravi način spopadanja s čakanjem, sploh če nismo prepričani, kdaj ga bo konec. Jeza pač izvira iz občutka nemoči, ki ga ustvarjajo razmere, ki narekujejo potek, dolžino, način čakanja. Sam sem avtoetnografski dnevnik večkrat uporabil predvsem kot sredstvo za butanje te jeze »na papir«. Jezilo me je, ker sem bil v okviru »e-študija« večkrat prisiljen k delu in večurnemu ždenju za računalniškim ekranom, tako da nisem uspel izvesti niti načrtov s kolegi. Jezen sem bil, ker nisem mogel na koncert. Jezen sem bil na nejasnost ukrepov. Jezen na stvari, ki jih nisem znal kontrolirati, in ta jeza mi je dajala občutek nemoči. Jezen nase, ker v vsem tem dogajanju nisem uspel najti smisla, svojih želja, svoje notranje ure, brez drugih, brez rutine, na katero sem se opiral. Toda svojo jezo sem namesto v osebnostno rast ali aktivnosti vedno usmerjal drugam. Preprosto se nisem mogel otresti občutka, da to, kar delam, ne pelje nikamor. Počutil sem se eksistencialno nemobilnega oziroma »zataknjenega« (Hage 2018: 97).

Sčasoma pa sem ugotovil, da to ni način, s katerim bom preživel krizo in ostal normalen. Trdoglavost in trma sta me delala nesrečnega. Bil sem neverjetno razdražljiv, nesramen in, če sklepam po banalnih prepirih s punco, precej muhast sostanovalec. Čas čakanja sem razumel kot mučenje, kot čas brez vsakega pomena – oziroma sem našel pomen v odklanjanju vsega. Da bi prebrodil krizo, sem poskusil temu času poiskati nek pomen. Kot pravita Bendixsen in Eriksen, je »preoblikovanje pasivnega v aktivno čakanje ključno, saj to v sicer počasen tok čakajočega časa uvede zmožnost delovanja« (2018: 107). Začel sem si zastavljati cilje, aktivneje sodelovati na fakulteti, brati tekste, knjige, vaditi, brati. Vzpostavil sem svojo malo rutino. Prazen list brez večjih zadolžitev, čas za spoznavanje samega sebe in svojih želja, svojih strasti in svojega uma. Platforma za iskanje, učenje, rast. Čas s samim sabo, soočanje s samim sabo, z lastnimi strahovi. Z lastnimi upi. Videti svoje napake, videti svojo jezo od daleč, jo poskušati razumeti, in ne le kot otrok kričati na ves glas, kadar ugotovim, da se okoli mene ni čisto nič premaknilo. Z majhnimi koraki do sebe. Še vedno je v meni mnogo stvari, ki jih nisem razrešil, in do prave »nirvane« mi manjka še veliko, vendar imam občutek, da sem v času te krize dobil jasnejšo podobo, kdo v resnici sem.

A da sem lahko prebrodil jezo, sem moral najprej ugotoviti, v kaj verjamem. Upanje je »orodje za samozavestno soočanje s prihodnostjo, biti odprt in sprejemajoč, čeprav nihče ne ve zagotovo, kaj mu bo prinesla« (Hage po Jefferson, Turner in Jensen 2019: 6). Sam sem začel razmišljati o vseh stvareh, ki jih bom počel, ko bo tega konec. Razmišljati sem začel o bendu na odru z energijo, ki jo čutiš po celem telesu, o domu in starših, maminem kosilu, o »placu« za vaje, o sobotnem večeru in pivu po končanih vajah ter o glasbenih debatah, ki tečejo pozno v noč. O preprostem občutku, ki te prevzame, ko zaigraš nekaj z nekom in se brez besed povežeš. Ko samo trenutek visi s stropa – kot balonček, ki ob prvih spregovorjenih besedah poči. Tisto, česar ne začutiš prek kamere, video prenosa, posnetka. Pogrešanje in spominjanje tega me je napolnilo z upanjem. Da, ko bo vsega tega konec, bom pripravljen stvari doživeti brez enega samega zadržka. Užiti in izpiti polno kupico.

Toda dejstvo je, da kljub poskusu pridobitve notranjega miru in samonadzora živimo v krizi, kjer so napetosti izjemne. Za razliko od prvih dni, ko je večina prebivalstva klicala k upoštevanju ukrepov in #ostanidoma, se danes, ko to pišem, pred parlamentom zbirajo protestniki na kolesih, ki pozivajo k spremembam politike. Pozivi na čakanje, da bo konec krize, kar Hage imenuje waiting out (2018: 102), so očitno dosegli mejo. Ne pomaga vlada, ki jo marsikdo vidi kot uverturo v madžarski stil represivne konservativne oblasti. Vladanje v času krize je razdelilo javnost. Marsikatero marginalno družbeno skupino so vladajoči spregledali. Med njimi tudi glasbenike, ki so se znašli na razcepu med ustvarjanjem neprofitnih live streamov, ki jih organizirajo prav tako ogrožene kulturne ustanove (te so sicer še vedno občutno bolje podprte kot posamezni umetniki), in čakanjem na ponovno uvedbo koncertov, v zvezi s katerimi strašijo, da se bodo zgodili šele v začetku naslednjega leta. Ob tem mi je težko ostati povsem miren. Nekaj jeze mi je ostalo in zdi se mi, da jo bom še potreboval.

* Objava je rezultat projekta Mladi podjetniki v času negotovosti in spodbujenega optimizma: Etnološka študija podjetništva in etike mladih v sodobni Sloveniji (J6-1804). Več o projektu: https://www.zrc-sazu.si/sl/programi-in-projekti/mladi-podjetniki-v-casu-negotovosti-in-spodbujenega-optimizma-etnoloska-studija.

** Naslovna slika: Protest na kolesih – protest s kolesi. Umetnost izraza – moč podobe – čudežne roke rokodelcev. Foto: M. P., Ljubljana, 24. 5. 2020.

One Reply to “Med jezo in nirvano”

Comments are closed.