Študentje 2. letnika Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL so čas samoizolacije ob COVID-19 posvetili avtoetnografiji čakanja. Njihovo raziskovanje je temeljilo na delih Giovannija Gasparinija, Ghassana Hagea, Barbare Adam in drugih, ki so etnografirali čakanje, čas, ujetost in upanje. Pisali so dnevnik in v njem reflektirali pričakovanja, dolgčas, ritualizacijo in osmišljanje časa brez primere ter postopke ustvarjanja sprememb. Svojo izkušnjo so konec aprila 2020 reflektirali v kratkih esejih, ki jih objavljamo v Vsakdanjiku.
Avtorica opisuje, kako je v času karantene ohranjala pozitiven odnos do sveta.
Tisa Kučan Lah
O čem naj pišem v tem »čakajočem eseju«? Navdih iščem v »terenskem dnevniku«, ki ga pišem že nekaj tednov – odkar traja karantena. Svoj »dnevnik čakanja« pišem v izbrano beležko, v kateri imam zbrane vse terenske vaje preteklega leta in pol študija na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo. Beležko sem si pred prvim terenom skrbno izbrala. Našla sem takšno prave velikosti, z mehkim črnim usnjem na platnicah in z ravno prav velikimi razmaki med črtami. In seveda sem si želela, da bo to moja najljubša študijska »beležka«. Beležka z zapiski s terena, kjer spoznavaš, se družiš in rasteš, torej s stranmi, polnimi vtisov in zapisov o ljudeh in krajih. Nikoli pa nisem pomislila, da bom vanjo kdaj zapisovala »domači teren«, izolirana, iztrgana iz Ljubljane, ki sem jo vzljubila, odmaknjena od vsega, kar v tem trenutku res potrebujem – dogajanja, prijateljev, samostojnosti, svobode.
Sedla sem k pisalni mizi, listala po straneh in prebirala zadnje zapise, moja razmišljanja in občutke. Opisani dnevi se zdijo bolj ali manj isti, edino svežino so vanje prinašale različne dejavnosti, ki smo se jih lotili z družino, da bi nam ta čas čim lepše minil. Ker me je monotonost zapisov iz karantene začela dolgočasiti, sem liste obrnila na tisti del, kjer so zapisi z zadnjega terena pred pandemijo. Maroko. Te strani so zapolnjene z vsak dan novimi doživetji, izkušnjami, spoznanji, predvsem pa mnogimi spomini in zgodbami. Čeprav so med koncem enega in začetkom drugega »terena« pretekli le slabi trije tedni, se mi zdi, da so dnevi, ki smo jih uživali na s soncem obsijanih terasah Fesa, že neskončno daleč.
Znašli smo se v stanju pandemije, s tem pa bili vrženi v obdobje čakanja. Čakanja, kot ga do sedaj še nismo poznali. Zalotim se, da v tem času v svoji glavi živim v več obdobjih. Iz sedanjosti prehajam v preteklost in urejam spomine, povezujem dogodke in informacije, nanje vežem občutke in si sestavljam prihodnost – lepo, z ljudmi in v okoljih, ki jih imam rada ali pa jih morda sploh še ne poznam. Razmišljanje o preteklosti in prihodnosti mi pomaga pri ohranjanju pozitivnega pogleda na svet. Nasprotno pa me, ko razmišljam o trenutni situaciji, obdajajo občutki tesnobe in nemoči, ob čimer izgubljam vso motivacijo za delo, ki jo trenutno še kako potrebujem. In hkrati se zavem, kako neizmerno hrepenim po tem, da se bom lahko znova preselila v sedanjost, da sedanjost ne bo nekaj, kar naj čim hitreje mine, ampak nekaj, kar me bo dvigalo, polnilo, določalo.
V trenutkih, ko čutim, da mi peša pozitiva, se najraje opomnim na to, kako hvaležna sem lahko, da to stresno in strašljivo obdobje preživljam zdrava, doma, obdana z ljubečo družino. Hvaležna sem, da moje čakanje v obdobju karantene predstavlja predvsem čakanje na majhne, prijetne stvari, na primer na kosilo ali večerni film. Medtem ko ljudje mnogokrat čakajo na dosti usodnejše stvari. Na res usodne stvari.
In še nekaj sem ugotovila. Zalotim se, da si v glavi pogosto postavljam navidezne mejnike, po katerih naj bi se trenutna situacija izboljšala. To neke vrste načrtovanje, ki pa v bistvu ni in ne more biti preveč natančno, mi omogoča, da čakam trenutek, neki mejnik, ki sem si ga izbrala v svoji glavi. Tako se lažje soočam s čakanjem – razdelim si ga. In potem to ni več tako grozno prazno čakanje, za katerega ne vem, kje ga je konec. Čakam na svoje mejnike in mi gre bolje. Čeprav me ti mejniki, ki si jih postavljam sama, pogosto tudi žalostijo, saj se v realnosti, ko jih preidem, situacija nikoli ne izboljša. Le preidem jih in si zadam nov mejnik. Na primer, v karanteno, domov v Mursko Soboto, sem prišla iz Ljubljane 13. marca. Sprva sem si govorila, saj bo, razmišljaj pozitivno. Kmalu bo tu 21. marec in videla boš sestrično, ki ima na ta dan rojstni dan. Pa še pomlad se bo začela. Po tem bo bolje. Dan je minil in mejnik sem prestopila. Naslednjega sem začrtala na začetek aprila, potem na čas po veliki noči pa na mamin rojstni dan 18. aprila … In vedno sem pričakovala spremembe kot prebujenje iz nekega morečega sna. Kot zadnji mejnik sem si postavila prvomajske praznike in po slednjih sem končno začutila spremembo v pozitivno smer. Svoboda gibanja med občinami. Kako skromen, a v tem trenutku neprecenljiv razlog za radost.
Čakanje je postalo lažje, konec tega čudnega obdobja se zdi bližje, čeprav je pred nami še dolg proces postopnega vračanja v »normalno življenje«. Slavim, da se lahko gibljem, lahko se odločim in grem. Vseeno pa me še naprej spremlja tisti mračni občutek, da zamujam »najlepša leta svojega življenja«.
* Objava je rezultat projekta Mladi podjetniki v času negotovosti in spodbujenega optimizma: Etnološka študija podjetništva in etike mladih v sodobni Sloveniji (J6-1804). Več o projektu: https://www.zrc-sazu.si/sl/programi-in-projekti/mladi-podjetniki-v-casu-negotovosti-in-spodbujenega-optimizma-etnoloska-studija.
