Študentje 2. letnika Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL so čas samoizolacije ob COVID-19 posvetili avtoetnografiji čakanja. Njihovo raziskovanje je temeljilo na delih Giovannija Gasparinija, Ghassana Hagea, Barbare Adam in drugih, ki so etnografirali čakanje, čas, ujetost in upanje. Pisali so dnevnik in v njem reflektirali pričakovanja, dolgčas, ritualizacijo in osmišljanje časa brez primere ter postopke ustvarjanja sprememb. Svojo izkušnjo so konec aprila 2020 reflektirali v kratkih esejih, ki jih objavljamo v Vsakdanjiku.
Avtorica opisuje, kako pogreša svojega fanta v času pandemije, in to izkušnjo skuša razložiti kot obliko čakanja.
Pia Krampl
Stala sva na železniški postaji v Ljubljani. Dan po sklepu ljubljanske univerze, da začnemo s študijem na daljavo, sva se odpravljala domov. Veš, da se verjetno ne bova videla kar nekaj časa, ne? – Vem. Jaz na enem, on na drugem koncu države. Občutek je bil čuden. Veselila sva se doma in svojih družin. A čeprav sva se s fantom sredi marca poslavljala za dlje kot le za en vikend, po katerem bi naju – kot običajno – spet združil študentski dom, nisva vedela, kako dolgo bo trajalo, preden se bova ponovno videla. Bila sem žalostna in zaskrbljena. A kdo bi mogel napovedati, koliko čakanja bo s seboj prinesla pandemija?
Nekaj dni po začetku t. i. domače samoizolacije sem začela pisati dnevnik. Z majhnim odporom – kot običajno, bi lahko rekla. Že večkrat sem se namreč poskusila prisiliti k temu, saj sem pogosto brala o pozitivnih učinkih rednega pisanja dnevnika, pa mi je uspevalo le občasno, spontano.
Komaj čakam, da končam ta dnevniški zapis, ker sem res zaspana. V bistvu pa si že dolgo želim, da bi zase, za svojo dušo in življenje naredila nekaj dobrega tako, da bi začela pisati dnevnik. Zdaj vsaj nimam izgovora, študijske obveznosti so le obveznosti.
A tokrat sem ugotovila, da ob pisanju začenjam doživljati prava majcena razodetja.
Po tem zapisovanju se počutim prav prijetno, roza, svetlo.
Jaz iz preteklih dni mi tako ob listanju skozi popisane strani zvezka z lepimi modrimi platnicami pove marsikaj. Pove mi, recimo, da se boji. Strah jo je novih in novih ukrepov in odlokov, ki spreminjajo naša življenja. Skrbi jo, da bi z namenom omejevanja širjenja novega koronavirusa prepovedali sprehode v naravi, ki ji um in telo ohranjajo zdrava. Mlajša jaz na papirju izraža strah pred izkoriščanjem zdravstvene situacije za nevarne politične cilje in strah pred potencialnimi slabimi ukrepi. Trudi se, da bi si dobro organizirala čas za študij, trudi se, da bi si uredila življenje in se tako v do tedaj neznani situaciji pandemije počutila karseda dobro in delovala tako dobro, kot je možno. Negotova je, ker ne ve, kdaj in če se bo življenje vrnilo v »običajne« tirnice, in zeloje hvaležna, ker je v tem negotovem času pod streho s svojo družino, kjer lahko študira na daljavo, ima dobro hrano in prijetno bližino narave, kamor se lahko zateče na samotnih ali družinskih sprehodih. Predvsem pa čaka. Čaka in pogreša.
Pogrešati sem začela že kmalu po začetku samoizolacije.
Komaj čakam na picooo! Res se mi lušta ena iz tiste čudovite restavracije. Pogrešam brezskrbno sedenje v piceriji, ob čemer ljudje ne bi razmišljali o nevidnih kapljicah, ki ustavljajo svet.
Banalno, pico sem začela pogrešati. Pa ne tisto, ki ti jo lahko dostavijo. Občutek ni isti, če ti prijazen gospod ali gospa v maski odloži kartonsko škatlo na stopnicah pred vhodom tvojega doma, potem pa ob odpiranju kartona razmišljaš, kako naj se čim bolj izogneš morebitnemu prenosu virusa prek embalaže nase in na družino. Hrepeneti sem začela po svobodi v pomenu besede pred epidemijo; po osvoboditvi misli skrbi in mrzličnega debatiranja o tem, kaj bolezen pomeni za svet. Pica je sicer ena lepših reči v življenju (to stalno preverjam z eksperimenti, pri katerih sem poskusni zajček sama, in rezultat je vedno enak), a to ni tisto, kar sem začela pogrešati najbolj. Pogrešati sem začela svojega fanta, s katerim se zelo redko ne vidiva več kot teden dni, več kot dva tedna pa sva vsak na svojem koncu še redkeje.
Ker pogrešam fanta, s katerim se po navadi pokličeva zvečer, kadar se ne moreva videti, sem cel dan nekako čakala na najin klic.
Epidemija je, tako kot večini, tudi nama obrnila življenje na glavo. Fakultete so fizično zaprle svoja vrata, nato naj se ne bi družili z ljudmi iz različnih gospodinjstev, kmalu so se zaprle še občinske meje. S fantom se na srečo lahko pokličeva po telefonu ali pogovarjava po videoklicu in si pošiljava besedilna sporočila. A tudi tehnologija, ki omogoča lažje prebijanje časa pogrešanja ljubljene osebe, ima svoje pasti:
Današnji videoklic me je zelo osrečil (celo njegove tri mačke sem končno spet videla poditi se po sobi), a nekako ga je videti na ekranu – tako blizu, da bi ga lahko objela, in hkrati sploh ne – še težje.
Pogrešanje se je s časom začelo le stopnjevati.
V zadnjih dneh se je pogrešanje povečalo. Po smehu na obrazu, objemu, iz oči v oči. Pogrešam stik z njim, a po tem telefonskem pogovoru sem vsaj malo pomirjena, da sem spet slišala njegov glas.
Ko sem opazila, da je pomemben del mojega črnila v dnevniku posvečen besedam o pogrešanju, sem začela o tem čustvu razmišljati kot o obliki čakanja, kar sem zapisala tudi v dnevniškem zapisu.
Danes sva imela čudovit telefonski pogovor; toliko sva se presmejala! Ga zelo pogrešam. In ali ni lahko pogrešanje tudi neka vrsta čakanja? Če pogrešamo nekoga, za kogar vemo, da ga dolgo ne bomo mogli videti, pa ga vseeno bomo, je to pogrešanje v čakanju, ne? Tudi nekaj sladkega je v tem, v pričakovanju: ko bomo dočakali konec te situacije, se bomo drug drugemu naproti odpravili v velikem pričakovanju ponovnega snidenja.
Je pogrešanje torej mogoče opredeliti kot obliko čakanja? Slovar slovenskega knjižnega jezika glagol »pogrešati« definira z besedami »čutiti odsotnost, manjkanje koga, česa« (Fran 2020). In res, po telefonskem pogovoru s fantom na začetku aprila, dobre tri tedne po najinem zadnjem srečanju, sem zapisala:
Manjka mi. Kako hecno, da se mi je porodila prav ta besedna zveza; kot da bi podzavestno prevedla francoski izraz »il me manque«. Da, pomeni, da ga pogrešam. A ko rečemo, da nam nekdo manjka, to nekako izvira iz dojemanja tega človeka kot dela našega sveta, univerzuma, kot koščka sestavljanke, ki manjka na sliki izpolnjene želje.
Če želimo razmišljati o pogrešanju kot o obliki čakanja, moramo razmisliti, kam v času je pogrešanje usmerjeno. Če je usmerjeno v preteklost, nostalgično razmišljamo o tem, kar smo imeli, pa tega nimamo več. A hkrati je pogrešanje zaradi tega že povezano s sedanjostjo, ker trenutno pogrešane stvari nimamo, pa bi si želeli, da bi jo imeli sedaj. Potencialno je nostalgično pogrešanje preteklih reči povezano s prihodnostjo: želimo si, da bi to ponovno imeli – in čakamo. Čakamo, da se ta želja uresniči. V takem primeru pogrešanje vidim kot obliko čakanja: ko je usmerjeno v prihodnost in v pričakovanje zapolnitve manka, ki ga posamezna oseba občuti. Ghassan Hage piše, da na čakanje ne vpliva le čakajoča oseba, temveč tudi tisti, ki so odgovorni za oskrbovanje s tem, na kar nekdo čaka (2009: 3). Avtor sicer nato poda primere čakanja kot primere merjenja učinkovitosti institucij, kot so javne bolnišnice in letališča, a če pustimo ustanove ob strani, lahko njegovo misel učinkovito prenesemo na pogrešanje kot na obliko čakanja. Pravzaprav je odvisnost od osebe, na katero čakamo, njegova bistvena sestavina; ko pogrešamo bližino nekoga in čakamo, da se s to osebo ponovno srečamo, na izpolnitev tega čustva močno vpliva človek, ki nam bo lahko bližino te osebe »priskrbel«, in to je prav ta oseba sama.
Moje čakanje konca epidemije je tako že od začetka zaznamovano s pogrešanjem. A v vzljubljenem dnevniku se med drugim izraža tudi trud za organizacijo dela za študij in za izboljšanje lastne fizične in psihične kondicije. Večkrat sem zapisala, da dolgčasa ne zaznavam, čeprav sem o njem v času pandemije slišala govoriti marsikoga.
Kateri dolgčas? […] Dolgčas ni znan pojem.
Zanimiv se mi zdi tudi ta zapis:
Danes ni bilo čakanja, skoraj cel čas sem delala.
To me je napeljalo na razmišljanje o zapolnjevanju časa čakanja – čakanja na konec izredne zdravstvene situacije, čakanja na ponovno snidenje s fantom. Kot sem opazila, sem si čas poskušala zapolniti s študijem, športom, preživljanjem časa z družino, gledanjem televizije … Razen ob redkih dnevih nisem bila neaktivna. Zato bi rada dodala nekaj besed k pisanju o čakanju Monice Minnegal, ki zapiše, da naj bi bilo čakanje »zapravljen« čas, čas brez produktivnosti (Minnegal 2009: 90). Čakanje nakazuje nezmožnost delovanja in čakamo le, ko nas v to prisili nekdo drug; ko pa se zanj aktivno odločimo sami, je to izraz tvornosti, zmožnosti delovanja (prav tam).
Seveda to lahko velja v določenih primerih. A prav doživljanje pandemije, ki ga opažam v svojem dnevniku, k temu pridaja še tretjo dimenzijo. Za čakanje na konec pandemije in na ponovno snidenje s fantom se nisem odločila sama (če odvzamemo odločitev za spoštovanje ukrepov za zajezitev pandemije, ki so mi onemogočili, da bi se s fantom v tem času srečala). A to ne pomeni, da je bila moja zmožnost delovanja iz tega razloga izbrisana. Kako bi sicer razložila marljiv študij, spodbujanje same sebe k športni aktivnosti za izboljšanje zdravja in telefonske klice s svojim fantom? Posredno vse to tudi vodi k aktivnemu delovanju za čim lepše ponovno snidenje z njim: več študiram zdaj, več časa bom imela zanj kasneje; čim bolj zdrava bom, tem boljše volje bom in tako bova lahko mirneje preživljala skupni čas; vzdrževanje stika po telefonu lahko utrjuje zvezo, ki bo ob ponovnem snidenju močnejša.
Zvečer čudovit pogovor z njim – res ga pogrešam … A lepa stran tudi obstaja – zdi se mi, da se še bolj miselno, duhovno poveževa.
Med čakanjem na fanta, med pogrešanjem poskušam izboljšati tako svoje življenje kot tudi najino zvezo. Tako čakanje večinoma ni pasivno, ampak aktivno, saj z aktivnostjo zapolnjujem sam čas čakanja, hkrati pa želim z njo vplivati na čim boljši rezultat čakanja-pogrešanja. Bendixsen in Eriksen, ki sta raziskovala čakanje in upanje med nezakonitimi migranti na Norveškem, sta zapisala, da je prehod iz pasivnega v aktivno čakanje nujen, saj v počasen tok čakanja vpeljuje zmožnost delovanja (2018: 107). Situacija teh ljudi z mojim čakanjem še zdaleč ni primerljiva, a koncept aktivnega čakanja s pomočjo upanja in načrtov za prihodnost (upanje na in načrti za ponovno snidenje s fantom v bližnji prihodnosti) se mi zdi primeren za opisovanje mojega pogrešanja v času pandemije. Upajoče čakanje mi namreč omogoča optimističen pogled naprej in aktivno delovanje, medtem ko čakam; brez upanja bi bilo pogrešanje težje premagljivo in zmožnost delovanja zmanjšana. Četudi se sami za čakanje ne odločimo, lahko torej v čas čakanja po svojih zmožnostih vnesemo aktivnost in smo v njem produktivni.
Med zapiski o strahu pred izkoriščanjem pandemije za škodljive politične namene in izražanju pogrešanja pa sem v dnevniku zasledila tudi, da me skrbi, če je moje razmišljanje sebično.
Kaj pa tisti, ki jim je trenutno najtežje? Zdravstveno, ekonomsko, socialno?
Situacij ne bi rada primerjala, ljudje se trenutno spopadamo z zelo različnimi razmišljanji in stiskami. Pogrešanje pa je vseeno legitimno občutje in zagotovo nisem edina, čigar čas pandemije je zaznamovan s to obliko čakanja. Bistvo moje izkušnje je, da lahko tudi neprostovoljno čakanje pretvorimo v delovanje. Med tem pa vseeno …
… komaj čakam, da se bova spet lahko sprehajala – v miru in brez strahu, da bi nama kdo zaradi tega izstavil kazen. Komaj čakam.
Viri in literatura:
- Bendixsen, Synnøve in Thomas Hylland Eriksen. 2018. Time and the Other: Waiting and Hope among Irregular Migrants. V: Ethnographies of Waiting: Doubt, Hope and Uncertainty. Manpreet K. Janeja in Andreas Bandak, ur. London, Oxford, New York, New Delhi in Sydney: Bloomsburry. Str. 87–112.
- Fran. 2020. Pogrešati. Spletni naslov: https://fran.si/iskanje?View=1&Query=pogre%C5%A1ati, 1. 5. 2020.
- Hage, Ghassan. 2009. Introduction. V: Waiting. Ghassan Hage, ur. Carlton: Melbourne University Press. Str. 1–3.
- Minnegal, Monica. 2009. The Time is Right: Waiting, Reciprocity and Sociality. V: Waiting. Ghassan Hage, ur. Carlton: Melbourne University Press. Str. 89–97.
* Objava je rezultat projekta Mladi podjetniki v času negotovosti in spodbujenega optimizma: Etnološka študija podjetništva in etike mladih v sodobni Sloveniji (J6-1804). Več o projektu: https://www.zrc-sazu.si/sl/programi-in-projekti/mladi-podjetniki-v-casu-negotovosti-in-spodbujenega-optimizma-etnoloska-studija.
