Upokojena T. S. je v času najhujših protikoronskih ukrepov in ob njihovem rahljanju pisala dnevnik in ga dopolnjevala s podatki iz medijskih poročil. Prijazno nam je dovolila, da ga objavimo na Vsakdanjiku – v več delih, predvidoma trikrat na teden. V kontekstu znova naraščajočega števila obolelih nas dnevnik spominja in opominja, kako smo se počutili v samoosami, se spopadali s tesnobo in drugimi občutki ter spoštovali ukrepe, ki se nam morda spet obetajo.
T. S.
Sem upokojenka. Živim sama v dvosobnem stanovanju. S tem nimam težav, saj se skoraj vsak dan srečujem s svojo družino, hčero, vnukom, čeprav živita v drugem kraju. Ko smo se znašli pred prvimi ukrepi zaradi epidemije koronske bolezni, med katerimi je bilo zame najbolj boleče priporočilo, naj se izogibamo tesnim stikom družinskih članov, ki ne živijo v istem kraju, istem stanovanju, smo sklenili, da bomo pisali dnevnik. Jaz si že tako ali tako ves čas nekaj zapisujem, so bila leta, ko sem popisala debele rokovnike, v zadnjem času pa si beležim predvsem točke, katere naloge me čakajo za posamezni dan. Ne toliko zato, da bi kaj usodnega pozabila, ampak ker sem tako navajena, imam rada red in disciplino, pa tudi za neke vrste rutino gre. Pogosto pa se izkaže tudi za zelo koristno evidenco. Tako vem, kdaj sem kaj odnesla na pošto ali poslala po e-pošti. Kdaj opravila servis plinske cevi, vodovodne pipe in podobno. Prve dni samoosamitve je bilo torej zelo veliko časa, navadno sem tega vesela, saj mi ga kar naprej primanjkuje. Torej sem spet začela pisati dnevnik. Med drugim tudi zato, če slučajno zbolim (spadam med ranljive skupine), saj sem za letos imela »hude« načrte, potem pa sem začela prenašati podatke iz medijskih poročil v svoj rokovnik; zdaj je teh podatkov toliko, da jih preprosto ni mogoče vseh prenesti, zapisujem bolj trenutna razpoloženja, razmišljanja ob sprotnih dogodkih. Morda mi bo kdaj še prav prišlo. Potem sem izvedela za spletni koronski dnevnik Vsakdanjik. »To pa je natanko to, kar zdaj jaz počnem.« A sem se prestrašila, da so moji zapisi preveč osebni (saj kakšni pa naj bi bili, če pišeš dnevnik) in se nisem vključila v program. Zapisi pa so ostali. Zdaj bogatejši, drugič skromnejši. Medtem se mi je zgodila knjiga, njen rokopis je leta in leta trkal na vrata založb, v koronskem času pa je v komaj mesecu pokukal na dan. Veliko dela sem imela. In sem manj mislila na svoj koronski dnevnik, predvsem pa sem opustila sprotno zapisovanje statističnih podatkov o napredovanju oziroma upadanju bolezni.
Nedelja, 15. 3. 2020
Tole sem vnesla naknadno. V rokovniku, v katerega po točkah zapisujem sprotne dogodke, se je za prvo polovico marca med modro pisavo vsililo nekaj rdečih okvirjev in klicajev. Tako sem k petku, 13. 3., v zapis »odpadel pouk angleščine« z rdečim flomastrom pripisala: »začela karantena« in z verzalkami »VIRUS« s tremi klicaji. Za četrtek, 12. 3., pa šesto točko dala v okvir. V njem pa piše: »Zvečer: 96 okuženih, NIJZ oklical epidemijo, od ponedeljka zaprte šole, vrtci, omejeno gibanje.« Bila sem zadnjič pri moji dragi prijateljici Mariji, pa prav zdaj, ko sva se tako lepo navadili druga na drugo. Brkljala sem pri njej po kuhinji, pa me je poklicala v dnevno sobo. »Pusti pospravljanje in pridi k meni, da se bova malo pogovarjali.« In mi je pripovedovala o svoji mladosti v Sarajevu. Rada imam to svojo 90 let staro prijateljico. V 80. letih je bila tajnica v eni od prvih mojih služb, pa se še zdaj srečujemo.
V resnici sem nekako slutila, da se pripravljajo čudni časi, zato sem urejala stvari po dolgem in počez, v rokovnik sem pripisala: na zalogo. V knjižnico sem vrnila izposojeno knjigo, v začetku tedna sem peljala avto na en hud poseg, potem pa se še zadnji hip odločila in ga šla iskat. Nadaljevali bomo v boljših časih. Bila sem pri frizerju, pa pogovor na Posvetu sem odjavila. Odpadla je tudi angleščina, čeprav so ukrepi začeli veljati šele s ponedeljkom. Za nedeljo, 15. 3., je v rdečem okvirčku beseda »osama«. In še: »brala, pisala, gledala televizijo, čistila stanovanje, vse na zalogo.«
Tisto, česar se bom tako kot samoosamitve še dolgo spominjala, je tole: 1. 3. sem še predelovala zadnje poglavje romana ND z dobrim občutkom, da sem zdaj končno zašpilila zgodbo tako, kot se mi prej v mnogih poskusih ni posrečilo, 5. 3. že oddala rokopis v lekturo, 9. 3. pa dobila prošnjo, naj napišem za promocijsko gradivo ustrezna besedila. Ko so razglasili epidemijo, sem resignirano pomislila: spet ne bo nič z izidom, zdaj pa sploh ne, ko smo se znašli v tako hudi zdravstveni stiski. A je bilo drugače. Delo od doma (namizno založništvo) je omogočilo, da so priprave tekle naprej, še hitreje kot v normalnih okoliščinah. Vendar takrat tega še nisem vedela.
Ponedeljek, 16. 3. 2020
Nisem se preveč založila s hrano, samo toliko, kolikor sem lahko spravila v hladilnik, torej kot ob običajnih četrtkovih nakupih. Kopnijo mi zaloge čistil in kozmetike, ker sem se obirala in nisem šla v DM. Zdaj bom postrgala vse zaloge, to se mi zdi še najmanjši problem. Samo da me ne bi zagrabila panika, novice bom poslušala samo na programu slovenske nacionalke, ker so še najbolj nevtralne. Držim pesti za K. in G. – K. je zdaj glava družine, skrbeti mora za G., zaradi svoje anoreksije spada med najbolj ogrožene osebe.
Za ta dan imam nekaj dobrih načrtov: skuti je potekel rok trajanja, zato bom naredila skutine cmoke, pogledati moram tudi, kako se delajo skutini njoki. Tudi krompirja imam še nekaj – krompirjevi njoki. Pa včeraj oprano perilo bom zlikala. Skratka, zadala sem si za cilj, da bom vse delala sproti, če slučajno zbolim. Zase se ne bojim, čeprav tudi jaz spadam v ranljivo skupino. Mimogrede, letos še posebej ne bo težko izbrati besede leta. Še tole moram zapisati in si zapomniti: od okužbe do izbruha bolezni traja nekaj dni, en teden ali celo več.
Ja, včeraj sem prala in temeljito posesala stanovanje, za vsak primer, če kasneje ne bi mogla. Izpolnila vse pisateljske obveznosti: pregledala popravke lektoriranega besedila in ga s svojimi pripombami vrnila, eno besedilo poslala Naši ženi, eno Mestni knjižnici Ljubljana. To je zdaj urejeno.
Včeraj mi je telefonirala tudi moja draga Marija. Je rekla, da mi zdaj ni treba prihajati več k njej, ker bodo nanjo pazile njene punce, vse so doma. Kako sem se oddahnila. Izločila razlog za odhajanje ven.
Pri frizerju pa sem bila čisto slučajno že v torek, ko še niso bili objavljeni restriktivni ukrepi. Darinka me je postrigla zelo na kratko, ker sem rekla, da odhajam v Moravce. K. ni bilo všeč. In v lekarno sem šla po zdravila.
Paziti moram tudi, da se kaj ne poškodujem. Torej nič plezanja po omarah, pomivanja oken, prehude telovadbe. Ob devetih sem izvedela, da sta se okužili dve osebi, ki sta delali pri RK, nadzirali sta potnike, a sta bili menda okuženi že prej.
Zunaj so pa mrzla, a sončna jutra. Pokukala sem skozi okno. Vsa pročelja hiš sijoča od beline. To je zato, ker se sonce tako upre v stene. In vse tiho. Tudi na hodniku. Sem in tja se sliši kakšna sirena. Ledena tišina – popravljam usta, preverjam, ali so tako suha ali me skelijo oči, že jih hočem pomencati, pa si premislim. Četudi bi jih lahko, se urim v nedotikanju obraza. Tako so naročili. Da se ne bom zmotila ob nepravem trenutku. Predvsem pa: smeti bom nesla dol zelo zgodaj. Okužiš se, da res ne veš, kdaj. Skuhati moram kaj na zalogo, da bom dala K., če bo treba.
Listek s pomembnimi ciframi v trezor.
Berem na zalogo: poročila, navodila, zapisnike.
Od polnoči ustavljen ves promet, zaprta letališča, trgovine, razen tistih z živili.
Ne bom šla v trgovino, čeprav sem radovedna, kako je tam – bom videla, koliko časa bom zdržala.
STATISTIKA: 253 okuženih (prejšnjo sredo 57, potem 94, potem 160), vsak drugi dan se poveča za dvakrat. Eksponentno. Tega ne razumem prav dobro. V Italiji že več kot 1800 mrtvih, v enem dnevu več kot 300 mrtvih, največ doslej.
* Samoosama, beseda tedna, glej Delo: https://www.delo.si/novice/slovenija/samoosama-290051.html. Fran: 2. Samoosamitev: karantena ob zelo verjetni okuženosti, ki jo posameznik po odredbi lahko preživlja doma ali se zanjo odloči sam zaradi odgovornosti do drugih. Sinonimi: samoizolacija, samokarantena: https://fran.si/132/sprotni-sprotni-slovar-slovenskega-jezika/4434885/samoosamiti-se.
One Comment
Comments are closed.