Upokojena T. S. je v času najhujših protikoronskih ukrepov in ob njihovem rahljanju pisala dnevnik in ga dopolnjevala s podatki iz medijskih poročil. Prijazno nam je dovolila, da ga objavimo na Vsakdanjiku – v več delih, predvidoma trikrat na teden. V kontekstu znova naraščajočega števila obolelih nas dnevnik spominja in opominja, kako smo se počutili v samoosami, se spopadali s tesnobo in drugimi občutki ter spoštovali ukrepe, ki se nam morda spet obetajo.
T. S.
Neki dan marca 2020
Sredi marca smo. V stanovanju vse tako kot prej. Enako zgodnje zbujanje, jutranja kava (skuham jo in odnesem v posteljo, naj bo ura pol šestih ali pol devetih). Z dela ležišča ob steni pobiram »sinočnje« rokovnike: eden za pisanje dnevnika, drugi za domače branje odraslih. Sobotna priloga še čaka, ker sem pri branju v silnem zaostanku. V vseh teh letih se nisem naučila branja po diagonali. Člankov ne berem, ampak jih glodam. Tak je tudi tale zadnji dr. Alojza Ihana. Nekaj sem si v njem označila, da bom vnesla v datoteko s citati. Pa bom najprej priložila temu spisu.
»/…/ Ko svet, ki stavi na brezhibno, sprotno planetarno logistiko brez zalog, nenadoma zapre meje, ugotovimo, da smo že naslednji teden lahko goli in bosi, lačni in nemočni. Planetarna povezanost človeštva je naša največja moč in naša največja ranljivost. A ob vsej fascinantnosti našega planetarnega protivirusnega razmika se moramo zavedati, da tak ukrep epidemiološko pravzaprav podaljša obdobje bolezni. Če ne bi čisto nič ukrenili, bi šla tako nalezljiva bolezen v dobrem mesecu mimo. Hitro bi bili prekuženi, gospodarska škoda bi bila manjša, ne bi se zgodila taka paraliza družbe. Čim bolj uspešni bomo s to paralizo, tem dlje bo trajalo obdobje osamitve. /…/ Danes ni družbe, ki bi prenesla odločitev, da hladnokrvno žrtvuje pet ali deset odstotkov ljudi, včasih je bilo to mogoče, ker so ljudje za najhujše katastrofe dolžili bogove, medtem ko se danes družba s krivdo žrtvovanja ljudi ne bi več pobrala, razpad bi bil neizogiben.«*
Zdaj veste, za kaj gre, tudi tisti, ki boste po zapisih segli morda čez dvajset, trideset, petdeset let.
Da bi se rešila, da se ne bi znašla med tistimi, ki bi jih virus izbral za svoje žrtve (upam, da ne ve za moj emšo), sem se tudi jaz zaprla v svoje 50 kvadratnih metrov veliko stanovanje. Zaprla sem vrata, okna. »Nočem oken z zaprtimi lučmi … Kdo me še čaka.« Oh, kaj pa nakladam. Ta pesem je vendar iz čisto nekih drugih časov. Spoštovani pesnik tako lepo počiva tam med brezami in mu je vse to dogajanje prihranjeno … O, takole pa ne bo šlo, ne bom nadaljevala v pesnikovem stilu. Saj sem si vendar v dnevnik v okvirček napisala BODI DEJAVEN.
Nekaj nalog sem v teh dneh že izpolnila: poslala sem kratek življenjepis in nekaj misli o knjigi, ki naj bi letos izšla pri založbi P. Prvi dan, ko sem prejela obvestilo, sem nekaj negodovala. Povzetka biografije mi ni težko narediti, v računalniku imam vsaj deset vzorcev, ampak »žmohtno« o knjigi, tako, da bo pritegnilo vsakega, ki bo knjigo samo oplazil z očmi!? Naj se hvalim in nakladam, poveličujem samo sebe?! Saj vendar morajo to opaziti drugi, če je le kaj žmohta v njej. Nič, kaj čem. In se lotim. In zdaj je to pod streho. Za prispevek v Berilu (začasni naslov) za ŽO imam še čas. Sama sem si kriva za trdno postavljen datum, ko sem predlagala vsebino jubilejne publikacije. Tedaj sem vztrajala, da moramo za dotok gradiva postaviti trden časovni okvir, skrajni konec maja. Zdaj je že polovica časa mimo, jaz pa se še nisem odločila, o čem naj pišem. Kaj strokovnega ali morda literarnega? Saj sem izčrpala vse teme. In sploh – ko se ti neha dogajati, se lahko samo še ponavljaš.
Nekaj malega sem si že prizadevala z iskanjem vsebin. »Bodi dejaven« razumem v vseh dimenzijah, ne samo kot mentalno in fizično telovadbo. Tudi moje omare mi kličejo: bodi dejavna, bodi dejavna. Saj sem že z novim letom, pravzaprav že lanskega decembra, ko sem stopila v sedemdeseta, naredila nekaj spodbudnih načrtov: začni čistiti svoje beležke in rokovnike, mape. Čas te kliče. Prihrani to sizifovo delo svojim najbližjim. In sem tako za začetek te naloge v svojo bližino porinila mapo z napisom MOJE PRIJATELJEVANJE S SLOVAŠKO. Kup gradiva je v njej: fotografije, turistični prospekti, arhiv mojega poletnega študija v Bratislavi, prošnja, odobritev, povabilo, seznam vseh udeležencev po skupini, porjavel list s slovaškimi ljudskimi pesmicami, spričevalo pa dopisovanja po odhodu domov, še eno povabilo kakih deset let pozneje. Drugi fond k temu je zajeten kup pisemc, naslovljenih na domači naslov v Ž., potem z različnih koncev L … Ta pisemca s tako drobno kaligrafsko pisavo, take se pri nas nismo učili. To so pisma moje prijateljice Kaje iz Žiline, KB, poročene KA. Tako se pred menoj razgrinja eno celo obdobje mojega prijateljevanja s Slovaško, s Kajo, s prijatelji, znanstveniki. Bi lahko tu našla gradivo za svoj prispevek v Berilu ŽO? Toda ali je v tej temi kaj ž…, recimo, da bi upravičila uvrstitev v ta zbornik? Da bi lahko podnaslovila Slovaško-ž… odnosi po zgledu Slovaško-slovenski odnosi in naše Enciklopedije Slovenije? Bom poskusila. Morda bom našla kakšen navdih pri pregledovanju korespondence.
* »V vsakdanjem življenju ne čutiš, da si država pravzaprav – ti sam.« Pogovor Anje Intihar z dr. Alojzom Ihanom. Delo, Sobotna priloga, 21. marec, str. 13. (Članek shranila v svoj arhiv.)
One Comment
Comments are closed.