Upokojena T. S. je v času najhujših protikoronskih ukrepov in ob njihovem rahljanju pisala dnevnik in ga dopolnjevala s podatki iz medijskih poročil. Prijazno nam je dovolila, da ga objavimo na Vsakdanjiku – v več delih, predvidoma trikrat na teden. V kontekstu znova naraščajočega števila obolelih nas dnevnik spominja in opominja, kako smo se počutili v samoosami, se spopadali s tesnobo in drugimi občutki ter spoštovali ukrepe, ki jih znova uvaja vlada.
T. S.
Četrtek, 2. 4. 2020
Danes je ob vseh dnevih s posebnim poslanstvom tudi »dan Mercatorjevih upokojencev«, in ker ne bi rada preveč obremenjevala hčere, sem se po 14 dneh – tudi zato, ker sem porabila prav vso zelenjavo – odpravila v sto metrov oddaljeno trgovino. Bila sem opremljena z vsem potrebnim: masko, rokavicami, imela sem vnaprej pripravljen listek z iskanimi živili, z očali, vrečkami. Gneče ni bilo, sami upokojenci, prijazno smo si pokimali, če smo se prepoznali, ali kar tako iz čiste ljubeznivosti. Vse lepo disciplinirano. Privoščila sem si celo nekaj, česar nikoli ne naredim. Nakupljeno hrano sem odpeljala domov v Mercatorjevem vozičku, seveda sem prej vprašala, ali smem to narediti. Samo da bi se prej »spokala« ven. Voziček sem seveda doma pustila pred vrati, spravila ven tri velike napolnjene vrečke, potem v diru opravila pot nazaj do trgovine in vrnila voziček. A nakupovanja še ni bilo konec, roba se zdaj »dezinficira« na odprtem balkonu, jaz pa sem se morala spraviti najprej pod tuš, saj me je tole nakupovanje dobesedno zalilo z znojem. Seveda sem si najprej razkužila rokavice, jih snela, potem pa si umivala še gole roke in dvakrat zapela: Vse najboljše za te. To sem si zapomnila od zadnjič na TV, toliko časa si moraš umivati roke. Za nameček se mi je vlilo iz nosu in trikrat sem pošteno kihnila. Priznam, da sem si po vsem tem natočila kozarec laškega in se usedla k računalniku. Samo to še zmorem. Zdaj premišljujem, od kod vse to. Pa se ne posmehujem ne tistim, ki nam navodila servirajo, iskrena hvala, niti sama sebi. Ampak res je, da tale karantena človeka psihično in tudi fizično izčrpa. Nobene kondicije nimam. Saj se trudim, naredim kakšnih deset, petnajst počepov, krilim z rokami, ko prehajam iz sobe v sobo, toda kako naj bi vzdržala od pol ure do ene ure telesnega gibanja – na 50 kvadratnih metrih, balkon pa je prava ledenica, ker je stanovanje obrnjeno na čisti sever.
Energijo izgubljam s prestavljanjem stvari, včeraj sem se lotila globinskega čiščenja – najprej časopisov. Ne uspe se mi otresti vseh teh člankov o sedanjem času, to je koronavirusu, o posledicah, socialni, psihološki, gospodarski krizi oziroma o posledicah, vse se mi zdi tako zanimivo, tako pomembno. Tudi pri globinskem čiščenju stanovanja sem pristala na začetku, samo sesanje s sesalnikom, v resnici nimam kaj čistiti.
Je pa druga težava: moje oči. Kotiček desnega očesa me neznansko skeli, že kar zbada, če zvečer dolgo gledam televizijo, potem ko sem ves dan čepela pri branju, pisanju, klekljanju. Zato moram potem početi kaj drugega.
In ne posvečam se projektom, kot sem jih načrtovala, spodbujena, ker je vse kazalo, da jim bo po letih in letih prizadevanja, za štetje bi lahko uporabila kar vseh deset prstov, končno uspelo izdati dve moji knjigi. ČGA vsekakor bo izšla, saj je že vpisana v knjižnični sistem Cobiss, še bolj kot ta pa me je zaposlila ND. V temo njenega čakanja je posvetila luč tisto zadnjo soboto pred novim letom, ko razen čestitk nismo po e-pošti dobivali nobenega novega sporočila. Tako ali tako bi si zaporedje teh dogodkov vpisala v posebno zbirno datoteko z vsem dogajanjem, pa naj si to zapišem še v dnevnik, ampak najprej moram v kuhinjo. Treba je pripraviti vse za kuhanje kosila (poznejša pripomba: nič nisem zapisala).
Povzetek: Tale osama me je preveč zaposlila, mi naložila toliko nalog, preveč, npr. branje časopisov. Vsi so prepolni člankov o virusu ali vsaj posredno povezani z njim. Težava je v tem, ker me ob branju preganja misel, da bi si vse to morala zapomniti, nekam shraniti. In smo spet tam – pri moji obsedenosti, biti natančen, vesten pri vsem, kar počenjaš … In vsi ti nasveti: hoditi ven : ne hoditi ven; ne se družiti : skrbeti, da te osamljenost ne zapelje v depresivnost …
