Upokojena T. S. je v času najhujših protikoronskih ukrepov in ob njihovem rahljanju pisala dnevnik in ga dopolnjevala s podatki iz medijskih poročil. Prijazno nam je dovolila, da ga objavimo na Vsakdanjiku – v več delih, predvidoma trikrat na teden. V kontekstu znova naraščajočega števila obolelih nas dnevnik spominja in opominja, kako smo se počutili v samoosami, se spopadali s tesnobo in drugimi občutki ter spoštovali ukrepe, ki jih znova uvaja vlada.
T. S.
Torek, 14. 4. 2020
Kot so napovedovali, se je vreme poslabšalo. Kako dobro, da sem včeraj naredila še en velik obhod čez Grad. Cvetenje dreves na vrhuncu, smrkanje in kihanje in grgranje (ni čisto prava beseda za prepir z grlom) se je čez noč umirilo, hvalabogu, saj me vedno skrbi, kaj se bo izcimilo iz tega. Vse OK, samo moja alergija. Ampak v stanovanju pod mano nekdo strašno kašlja. Od česa – alergije, cigaret …? Jaz pa sem – kot vedno – za ogrevanje brala Cronina, Zvezde gledajo z neba. Zdaj mi je steklo. S posebnim odnosom sem se spravila nanj, seveda sem knjigo imela doma. V Hiši velikih zgodb avtor vzame ta naslov za zgled, kako okus, sodba posameznika še ne pomeni, da je to okus vseh bralcev. Po uspešnem izboru Jalnovih Vozarjev so se v Svetu knjige odločili za še en projekt. Bili so prepričani (on je bil prepričan), da je to knjiga, ki bi lahko člane Sveta knjige pognala k množičnemu nakupu. Knjigo so ponudili kot Knjigo četrtletja, vse opremljeno in preverjeno s številkami, rezultati pa so bili porazni. Leta in leta so v skladiščih prelagali palete s to knjigo, a se na vztrajanje enega od odgovornih v skladišču niso odločili za odvoz v razrez (zapisujem takole po spominu). Zakaj je to treba zapisati v dnevnik? Seveda me to, zakaj se knjiga, o kateri imaš najboljše mnenje, ne prime bralca, še posebej zanima v času, ko prihaja iz tiska moja knjiga (bom videla, kdaj se bo to zgodilo; v kolofonu piše, da aprila 2020). Ali je to res odvisno samo od vsebine, ali bolj od posrečene promocije (pri Croninu tudi to ni pomagalo), prepoznavnosti avtorja, žanra, ali od časa, v katerem je bila napisana? Joj, kvaliteta pa bi vendarle morala biti na prvem mestu! O tem sem se nekoč pogovarjala s pisateljem MM. Bilo je ob podelitvi nagrade Kresnik. Bil je nominiran za svoj roman in je čakal na rezultate. Še pred začetkom sva se srečala. Ker sem ga poznala še iz časov, ko je predsedoval Knjižni zadrugi, na Muljavi pri E so običajno imeli občni zbor, sem malo poklepetala z njim. Pripovedoval mi je o občutkih po izidu knjige. »Tedaj je tvoj projekt končan, nobene besede več nimaš. Naredil si, kar si lahko, poslej bodo o tvojem delu odločali drugi.« Tako mi je pripovedoval. Zdaj je tudi mene strah.
No, tole je za jutranjo uverturo kar dovolj. Današnji dan mi najbrž ne bo prinesel kaj dosti. Kakšna novica bo kanila iz medijev. Jaz pa imam še nekaj nalog: dodelava zgodbe za literarni natečaj celovškega časopisa Nedelja. Pa ono drugo zgodbo Zakleni, odkleni moram poiskati, ali lahko kaj naredim iz nje. Predvsem krajšam. Čaka me tudi angleška naloga. In čim prej moram začeti vnašati v računalnik besedila. Zamujam. Iz »območja koronavirusa« nič presunljivega, česar ne bi povedali že včeraj. Pogledala bom na kakšno digitalno tabelo. Pomembno: zdravstvene ambulante bodo spet opravljale nenujne specialistične preglede. Ta vest deluje zelo spodbudno. Nič manj kot koronavirusa sem se bala, da me napade kaj, zaradi česar bi bilo treba obiskati domačega zdravnika.
Nekatera podjetja bodo zagnala proizvodnjo, najslabše pa se bo godilo turizmu, pravijo, da pričakujejo 70-odstotni padec Od IMF pa tole: pričakovati je največji gospodarski upad po veliki depresiji 1929.
Sreda, 15. 4. 2020 – še v jutranji postelji
Končala sem jutranjo »dozo« branja. Že včeraj sem si jo določila – do konca prvega dela romana Zvezde padajo z neba. Mislim, da sem že omenjala, kako sem prišla do branja tega romana. Kakor me na začetku ni in ni zagrabilo, sem zdaj vsa presunjena. Pa ne morem reči, da mi bo pri današnjih nadaljnjih aktivnostih to v prid. Namreč, težko se bom lotila česa z vso predanostjo, ker bom z mislimi še nekaj časa tu. In še nekaj: zdaj nekako razumem, da bralci Sveta knjige tedaj po Vozarjih Janeza Jalna niso pograbili po knjigi. Vse v njej je preveč boleče, socialni odnosi, položaj delavskega razreda, vse vznemirljivo, a ne več v duhu sodobnosti. »Težke« literature ne berejo radi, tudi otroci ne Bevkovih Pastircev, na primer, ker da so preveč temačni. Jaz pa se – ker imam tudi sama nekaj izkušenj s pisanjem – vračam k pisatelju. In spet se počutim tako nebogljeno ob svoji skromni zalogici talentov. Sprašujem se, kako je mogel Cronin, zdravnik, tako pretresljivo opisati zadnje ure umirajočih rudarjev. Pa recimo, da to že, saj je bil zdravnik, ki mu smrt ni bila tuja. Ampak opis nesreče v rudniku, tako do potankosti, kako je zalivalo posamezne rove. Najbrž je moral zelo natančno preštudirati kakšne dokumente. Gotovo so časopisi podrobno poročali o rudniških nesrečah. Znova in znova se vračam k ovitku na platnicah. Nekaj podatkov o avtorju je tam. Berem in si skušam zapomniti. Če bo le čas, bom poskušala najti kaj več literature o Croninu.
Zunaj pa se je zjasnilo. Če je verjeti napovedim, bo temperatura danes prilezla do 15–16 stopinj. Spet bom šla na svojo turo, ker sicer se nič ne gibljem. V postelji ostajam do 10.–11. ure, obložena s knjigami in beležnicami.
Pa motovilec moram poruvati iz balkonskega korita. Za okrasitev solate bo. Na izpraznjeno mesto pa bom posadila peteršilj, baziliko, drobnjak.
Prijateljica V. me je poučila, kakšno obutev naj si kupim. Copate znamke Skecher. Kajti zadala sem si za cilj. Ko bo tega konec, hočem imeti novo udobno obutev, da bom hodila, hodila – po mestu, čez hribe. Kar naenkrat si želim, da bi imela kaj lepega, kaj zelo kvalitetnega.
In kaj sem prestregla med novicami? Oblikovali bodo poseben reprezentančni vzorec in na tej podlagi ugotavljali stanje dejanske okuženosti: 1000 do 1500 testiranih na covid-19. Izbirali bodo po starosti, regiji, spolu, pred prvomajskimi prazniki naj bi že dobili rezultate. Ko bi me izbrali! Z veseljem bi sodelovala.
Pa še o pomanjkanju sezonskih delavcev za kmetijska dela poročajo, trenutno na nasadih hmelja. Če bi bilo to blizu Ljubljane, bi se kar prijavila. Strašno rada bi bila koristna. In delala fizično. Sezonski delavci iz drugih držav – zadnjič sem slišala, da iz Romunije – ki so menda zelo vešči tega opravila, pa ne morejo priti.
Pa še o kršitvah začasnih vladnih odredb so poročali pa o globah. To me pa res ne zanima, ne bom zapisovala.
STATISTIKA: od včeraj do danes: 5 ljudi umrlo, skupaj doslej ugasnilo 61 življenj; na novo okuženih 28, skupaj doslej 1248; v bolnišnici 96, 34 v intenzivni negi, 13 odpuščenih, skupaj doslej 165.
Dobila sem e-sporočilo celovške Nedelje glede razpisa za Poletno branje. Nekaj imam pripravljeno, imam še čas za piljenje. (Vneseno iz rokopisnega zapisa v rokovniku 16. 5.)
