Upokojena T. S. je v času najhujših protikoronskih ukrepov in ob njihovem rahljanju pisala dnevnik in ga dopolnjevala s podatki iz medijskih poročil. Prijazno nam je dovolila, da ga objavimo na Vsakdanjiku – v več delih, predvidoma trikrat na teden. V kontekstu znova naraščajočega števila obolelih nas dnevnik spominja in opominja, kako smo se počutili v samoosami, se spopadali s tesnobo in drugimi občutki ter spoštovali ukrepe, ki jih znova uvaja vlada.
T. S.
Četrtek, 16. 4. 2020
Nisem bila pridna. Za ta dan zapisujem za nazaj, ker sem ves svoj prosti čas porabila za branje romana Zvezde gledajo z neba, zato so se vse dnevne obveznosti premaknile v opoldanski in popoldanski čas. Zdržala sem do konca pri popravljanju kratke zgodbe Odkleni, zakleni. Upam, da sem odstranila mnoga konfuzna mesta, mnogo pa še moram. To mi res ne gre, brez kontrole se mi besedilo razrašča.
Tudi mi ni uspelo opraviti vsakodnevne sprehajalne poti, ob semaforju, kjer prečkam Dolenjko, je bila prometna nesreča. Cesta je bila zaprta, čakali smo in nismo mogli čez.
O spletnem dnevniku: torej da bi te zapise objavila za javnost, pa zdaj nisem navdušena. O tem moram razmisliti. Kaj to pomeni? – Poklicala sem V. Š., da sva si izmenjali nekaj samoosamitvenih izkušenj. Ali so posledice že tu? In strah zaradi koronavirusa. Po eni strani strah zaradi bolezni same, ki lahko pelje tudi v smrt, nič manj pa strah pred stigmatiziranjem. Nisi bil dovolj priden, nisi spoštoval priporočil, nisi …, nisi …! Strah pred javnostjo, to je moj strah. In ko poslušam vse te novice, kjer potem posameznike »žajfajo in peglajo«, se sprašujem, ali res moram vse o tem vedeti tudi jaz, ali bi si res morala o vsem ustvariti svoje mnenje. Po možnosti ga celo objaviti in deliti z javnostjo – češ poglejte, kako sem pametna.
Zunaj je že vse zeleno. In če samo pomolim ven nos, kašljam in smrkam in hrkam, da je joj. Res je, kar je bilo sinoči objavljeno pri Mediani – upoštevanje prepovedi o gibanju se rahlja. Na sprehodih vedno veliko ljudi – mladih – tudi v večjih skupinah. Bomo za sprostitev pravil kmalu prišli na vrsto tudi upokojenci?
STATISTIKA pa je ugodna. Od torka do srede ni bilo nobene smrtne žrtve zaradi korone. (Vneseno iz rokopisa v rokovniku 24. 7. 2020.)
Petek, 17. 4. 2020
Danes sem pa vsa v duhu pisanja. Zjutraj po kavi nobenega ogrevanja, branja, ker me potem potegne in ne naredim nič pametnega, sinoči sem začela iz svoje knjižnice brati roman Nobelove nagrajenke Toni Morrison Ljubljena (izšel 2004 v okviru Delovega projekta Vrhunci stoletja; magični realizem). Se še privajam, malo je kriv tudi ta drobni, zbiti tisk, ni za nočno upokojensko branje.
Sicer pa sem nameravala napisati nekaj opornih točk za samointervju, nekaj izhodiščnih vprašanj z nakazanimi odgovori. Ti pa so se mi prelevili v dolge traktate in sem na drobno popisala kar nekaj teh strani. Ne vem, kdaj mi bo uspelo vse to vnesti v računalnik. Prav opazujem se, kako mi jutranja telovadba pisanja veliko bolj steče kot popoldanska. Zakaj je torej ne bi izkoristila?!
Do kosila, ki bo sestavljeno iz včerajšnjih ostankov (vse v dobrobit ekološkega obnašanja, ničelni biološki odpadki), moram postoriti še nekaj stvari (poklicati G. omiko, napisati SMS M. in ji sporočiti, da mislim nanjo, vsaj še enkrat bi rada prebrala včeraj predelovani spis in naredila angleško nalogo – prebrala »kraljičin nagovor vsem državljanom ob izbruhu epidemije«).
Zanima me, kaj je s koronastatistiko. Je obetavna? Včerajšnja je bila zelo. Ob 13. uri moram zato biti pred televizorjem. Spet bi rada bila »na kakšni obveznosti« – pogrešam angleščino z UZTŽO, filmski abonma, knjižnice. VŠ pravi, da bo letos težko. In opraviti moram svoj sprehajalni ritual, čez Prule h grajskim vinogradom.
STATISTIKA: 36 novih okužb, 5 bolnih umrlo, 95 hospitaliziranih, 28 na intenzivni negi, 8 domov. (Vneseno iz rokopisa v rokovniku 24. 7. 2020.)
