Zapisi iz samoosame št. 20

Upokojena T. S. je v času najhujših protikoronskih ukrepov in ob njihovem rahljanju pisala dnevnik in ga dopolnjevala s podatki iz medijskih poročil. Prijazno nam je dovolila, da ga objavimo na Vsakdanjiku – v več delih, predvidoma trikrat na teden. V kontekstu znova naraščajočega števila obolelih nas dnevnik spominja in opominja, kako smo se počutili v samoosami, se spopadali s tesnobo in drugimi občutki ter spoštovali ukrepe, ki jih znova uvaja vlada.

T. S.

Nedelja, 17. 5. 2020

Izid romana, avtorske izvode sem dobila takoj po prvomajskih praznikih, me je precej odtrgal od »spremljanja« koronavirusne krize.  Sem in tja še vedno poslušam »krizna« poročila.  V njih pa je vse več politike, vsepovsod je »ogrožena« demokracija, grozi nam avtoritarno vladanje, desna agresija, soočeni bomo s socialno in politično katastrofo, če ne bo padla vlada. Nisem v tej brigadi.

Od vsega, kar mi je ostalo od izolacije, je veselje do hoje. Še vedno hodim čez grajsko pobočje gor in dol, če je le vreme primerno.

Sicer pa sem ta teden obudila dejavnosti, ki so bile prej zaradi epidemije neizvedljive. Šla sem k frizerki, odpeljala avto na servis (850 evrov) in podaljšala registracijo. Ves teden sem se ukvarjala z romanom, pošiljala obvestila znancem in prijateljem (občasnikarji, enciklopedisti), iskala promocijske poti za predstavitev knjige (radijski mediji: Radio Sora, nacionalka, Tretji program, D. v MB oddala tri izvode za Radio Maribor, dnevnik Večer). Pilila sem svoj samointervju, poslala članek Naši ženi. Po knjižnicah je doslej 30 izvodov, sedem se jih celo bere. Ves čas se sprašujem, ali je v meni toliko samoljubja, ker si tako želim, da bi bralci opazili (brali) mojo knjigo. Toda če odmislim prvotni namen, tisto, kar me žene v pisanje  – pišem, da odlagam, da se znebim »nahrbtnika« – je edini smisel pisanja v tem, da s tem povem nekaj tudi drugim. Kakor doživljam branje knjig tudi sama: v vsaki knjigi, ki jo preberem, najdem nekaj zase, vsaj grižljaj, ki poteši lakoto do naslednjega obroka.

Zadnje dni sem spet vnašala v računalnik naslove knjig iz moje domače knjižnice, same drobne stvarce, zvezki, ki so izhajali pred drugo svetovno vojno, in sem kaj od tega mimogrede tudi prebrala. Npr. planinsko idilo Triglav Frana S. Finžgarja (ilustr. Gvido Birolla) pa nekaj portretov iz Obiskov Izidorja Cankarja. Pošteno pa sem se namučila s Hadrijanovimi spomini Marguarite Yourcenar. Kakšen odstavek preberem tudi dvakrat, ker izgubljam nit (smisel napisanega), tudi trikrat, slogovno tako zgoščeno pisanje, s toliko informacijami. Nekaj tudi sestavljam za Berilo ŽO, pa vmes obupavam, napisala bom, potem pa še vedno lahko zadnji hip pošljem kaj starega. (Vneseno iz rokopisa v rokovniku 26. 7. 2020.)

Brez datuma (med 17. in 28. 5. 2020)

V rokopisnem rokovniku sledi zapis o mojih vtisih ob branju knjige Prestreljene sanje Vlada Vrbiča. To je roman o Karlu Destovniku Kajuhu. Gre za to, da sem v enem od nedeljskih večerov poslušala intervju. Te nedeljske intervjuje zelo rada poslušam, ne glede na to, kdo jih vodi. Tokrat pa sem se pred ekran usedla še s posebno pozornostjo, saj pisatelja osebno poznam. Ob izidu biografskega leksikona Osebnosti konec novembra 2008 sva navezala poslovne stike, bil je namreč urednik Šaleškega biografskega leksikona, pa me je prosil za nasvete in sodelovanje (posredovala sem osnovna izhodišča pri pripravi takega priročnika). Ker sem v računalniku še vedno imela njegov e-naslov, sem se mu oglasila in pohvalila njegovo predstavitev knjige. Takoj se mi je odzval s sporočilom, da mi bo poslal to knjigo, ko jo preberem, pa jo lahko »delim« naprej, ga bo pa zelo zanimalo moje mnenje. Knjigo sem prebrala v enem tednu in takoj sestavila nekaj vtisov o njej ter mu to sporočila. Zaznamke imam shranjene v neki drugi datoteki, zato jih tukaj ne bom prepisovala.

Sem pa na tem mestu zapisala, da sem gledala prav v tistem času tudi dokumentarni film o Stanku Majcnu (živel je pod Kalvarijo: Starec za plotom).  Naslov: Prismejem se vam čez sto let, 2018. Režija: Vojko Anzeljc, Florijan Skubic. Še sem ga imela v zavesti, saj smo ga med študijem obravnavali kot religioznega pesnika, mislim, da pri profesorju Zadravcu. Film je bil sicer ponovitev, a sem ga gledala prvič. O Majcnu so pripovedovali Tone Partljič, Andrej Brvar, Zorko Simčič (Srečanja z Majcnom, objavljal v Argentini), Igor Grdina, Melita Forstnerič, Bogi Pretnar (v Majcnovih pesmih Dajdica). Pred drugo svetovno vojno je bil podban, po vojni je na tržnici prodajal zelenjavo, da je lahko preživljal družino.  (Povzeto po rokopisu iz rokovnika 26. 7. 2020.)