Upokojena T. S. je v času najhujših protikoronskih ukrepov in ob njihovem rahljanju pisala dnevnik in ga dopolnjevala s podatki iz medijskih poročil. Prijazno nam je dovolila, da ga objavimo na Vsakdanjiku – v več delih, predvidoma trikrat na teden. V kontekstu znova naraščajočega števila obolelih nas dnevnik spominja in opominja, kako smo se počutili v samoosami, se spopadali s tesnobo in drugimi občutki ter spoštovali ukrepe, ki jih znova uvaja vlada.
T. S.
Sreda, 15. 7. 2020
Zdaj smo že v novem valu – ali pa je to le pridatek prvega vala, spet stari ukrepi, omejitev skupin zbiranja, ukrepi pri prehodu meje, ponovna uvedba mask ob obisku lokalov v zaprtih prostorih. Nič me ne skrbi. Številke so kakšen dan prav presenetljive, na primer čez 30 okuženih, a nihče ne umre, nihče se ne zdravi na intenzivnem oddelku. Zbolevajo večinoma mlajši, poslušam. V zvezi s koronavirusom se oblikuje nova terminologija. Zadnjič sem, hodeč po zgornjem trgu, slišala gospo, ko se je z nekom pogovarjala po telefonu in se pritoževala. »V nobeno trgovino ne morem iti, ker sem doma pustila ‘nagobčnik’«. Nagobčnik – koliko spoštovanja do predmeta, ki nas lahko reši pred boleznijo. Večinoma razumljen le kot ena sama nadloga.
K maši nisem šla že od začetka marca. Preprosto ne vleče me z masko. Nekako se mi zdi samo po sebi umevno, da si jo nadenem, ko stopim v trgovino, čistilnico, lekarno še bolj, ampak v cerkev, nekako ne gre to v korak z božjo milostjo.
* Opomba uredništva: S tem zapisom se konča dnevnik T. S. – vsaj tisti del, ki nam ga je prijazno poslala za objavo. Upamo, da ga piše še naprej in tako dokumentira življenje v tem izjemnem času.
