Upokojena T. S. je v času najhujših protikoronskih ukrepov in ob njihovem rahljanju pisala dnevnik in ga dopolnjevala s podatki iz medijskih poročil. Prijazno nam je dovolila, da ga objavimo na Vsakdanjiku – v več delih, predvidoma trikrat na teden. V kontekstu znova naraščajočega števila obolelih nas dnevnik spominja in opominja, kako smo se počutili v samoosami, se spopadali s tesnobo in drugimi občutki ter spoštovali ukrepe, ki se nam morda spet obetajo.
T. S.
Četrtek, 26. 3. 2020
Nadaljevala bom z nekaj podatki, ki sem jih raztresla po različnih beležkah. Včeraj so sporočili, da so ukinili krizni štab, ker so izredne razmere razmeroma obvladljive. Njegovi strokovnjaki in sodelavci pa se bodo integrirali v vladna ministrstva in ustrezne strokovne službe. Jelko Kacin pa zdaj ni več uradni govorec, ampak ima en zelo dolg naziv, ki mi ga ni uspelo napisati. Saj je vseeno, saj se ne bi toliko ukvarjala z njim, če me njegov glas ne bi prenesel v leto 1991, ko smo se po 25. juniju ob vsaki tiskovki zbirali pred ekrani, še kosilo je moralo počakati, četudi je bilo na mizi. Nekako obvladano smo sedeli pred televizorji, četudi so bile informacije grozljive, po mojem mišljenju drugače grozljive kot zdaj.
Bili pa smo tudi pohvaljeni (zdaj) v tem smislu, da spoštujemo ukrepe do te mere, da jih ne bo treba zaostrovati. To pomeni, da ne bodo širili omejevanja gibanja znotraj občin. To pa pomeni, da bosta za konec tedna K. in G. lahko prišla k meni, mi prinesla nujne higienske potrebščine, jaz pa se bom zelo potrudila s kosilom. Namesto poslovilnega pozdrava pa OSTANIMO DOMA.
Nadzorne točke so zdaj vpeljali tudi na meji z Avstrijo, doslej smo jih imeli z Italijo in Hrvaško. Potrebne so zato, ker se povečuje število nerezidentov, ki zaradi zapiranja delovnih mest zapuščajo zahodnoevropske države, prihajajo v Slovenijo, naprej pa ne morejo. Z diplomatsko politiko so tako iz Slovenije pospremili za dva avtobusa srbskih državljanov, ki bi se radi vrnili v Slovenijo, pa so naleteli na zaprta vrata.
Podatki v številkah. V Italiji 7000, v Španiji 4400, v ZDA več kot 1000 mrtvih, na Hrvaškem okuženih 442, virus se širi tudi v Avstriji.
Prvi jutranji poudarki, povzeti po jutranjih poročilih na Radiu Slovenija: zavarovati zdravstveno osebje, zaščitna oprema, prostovoljno delo. Bi bila jaz primerna za prostovoljno delo, če bi mi postalo neznosno dolgčas? Najbrž ne, moj emšo mi tega ne dovoljuje.
Pa sem dočakala bel poprh na trnovskih strehah, včeraj so bile čisto stisnjene od vetra. Potem ko je bil mimo bleščavi december, sem si vbila v glavo, da mora priti malo prave zime. In ker je ni bilo – začela sem že pospravljati zimsko garderobo – mi je prišlo na misel, da bi vsaj prebrala kaj takega, kjer bi se srečala s pravo zimo. Priznam, da je k temu pripomogla tudi knjiga, ki sem jo tačas brala, Hiša velikih zgodb našega nekdanjega direktorja MM. Jasno, da sem takoj tekla v knjižnico, že jesenska Bukla jo je napovedovala. Problematika, ki smo jo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, potem pa še prva leta novega tisočletja, občutili vsi, ki smo bili zaposleni v MK. Seveda je o tej knjigi takoj zaokrožilo nekaj polemik po e-pošti, tudi jaz sem si ustvarila o njeni vsebini svoje mnenje, a to še ne pomeni, da je ne bi brala z največjim zanimanjem. V njej se M. predstavi tudi kot človek, ki je postavil na noge, in to zelo uspešno, prvi slovenski knjižni klub Svet knjige. Tako sem se z njim prvič srečala tudi jaz, takrat kot urednica pri založbi U… Kakšen vtis je naredil name! No, pa pustimo zdaj to. V zvezi s knjižnim klubom v svoji biografiji M. namreč omenja kot eno najbolje prodajano knjigo Jalnovo trilogijo Vozarji. Moja virtualna domača knjižnica mi je takoj dala dva zadetka, da imam ta naslov. Poiskala sem jo. V Ovčarju Marku in Treh zaobljubah je toliko pravljično lepe zimske štimunge. In potem sem prelistavala strani, da je celo v moji topli sobi zadišalo po snegu, zaledenelih poteh …
Konec marca, pa tako zimsko obarvan. Kajti ko sem po jutranjih poročilih nadaljevala z naslednjo dnevno točko – branjem Jevgenija Onjegina (šolske potrebe), sem naletela še na eno zimsko besedno podobo. Tako je lepa, da sem jo morala prilepiti v te dnevniške zapise:
Na tretji januar šele – ponoči – pal je sneg. Tatjana, ko zjutraj vstala je zarana, zagledala je beli prt, prestrt čez strehe, plot in vrt, In drevje v zimski srebrnini. Na šipah rože se iskre, pred hišo jate srak vrešče, in gričevnati svet v daljini s preprogo zimsko je odet. Svetal je, bel ves božji svet. (Puškin, Jevgenij Onjegin, DZS, Ljubljana 1967, zbirka Klasje)
Do enajstih dopoldne, ko si bom privoščila drugo kavo, moram postoriti še tole: odpreti računalnik in pogledati angleško nalogo. Smo zaresna šola, ne lenarimo (tretja univerza). Naloge, kot da se bomo v petek videli pri pouku. Na omarici pri postelji imam tudi skripte za slovaščino, dobila sem jih na tečaju slovaščine za tuje slaviste avgusta 1971. Če bom imela preveč časa, bom malo ponavljala …
In ker nisem prenehala biti leksikograf, si moram zapisati še tole: Drago Jančar, pisec, ki evropsko bralstvo bogati z zablodami naše zgodovine z najboljšimi slovenskimi romani, kot so Galjot, To noč sem jo videl, In ljubezen tudi, je prejel največjo avstrijsko literarno nagrado (primerljivo s slovensko Prešernovo).
Potem sem celo večnost za računalnikom ob oknu: odgrnem zaveso, da lahko vsak čas pogledam ven. Rdeče strehe pokriva poprh snežink. Kaj bi dala, da bi se to zgodilo sredi decembra, zdaj pa smo že čisto proti koncu marca. Moj oboževani veseli december. A zdaj ne smem misliti na to. Nič pametnega se ne bo zapisalo, če ne bom bolj disciplinirana. Malo pa me vendarle daje tale samoosama. Kdaj sem bila zadnjič v mestu? – V petek, 6. marca. Bila sem pri angleščini, šli smo na eno dolgo kavo, pri tem ne mislim na dvojno skodelico, ampak na dvojni čas, ki smo si ga privoščili. Peš sem šla domov čez staro Ljubljano, še prej pa v knjižnico. Vrnila sem knjigo Hiša velikih zgodb. Nekam slovesno sem se počutila. Naslednji teden pa se je začelo dogajati, vsak dan kaj dodanega, vesti o prvih okuženih, zastrašujoči podatki iz Italije …
In kaj se je nabralo iz dnevnih novic za danes: v Italiji se število okuženih počasi zmanjšuje, v Španiji je vse huje. Na svetu zdaj okuženih okoli 470.000, 21000 jih je umrlo, v Španiji 3443 (780 v zadnjih 24 urah), v Iranu 2077, v Rusiji 840 okuženih, umrli trije. Povečujejo se okužbe na Švedskem, vendar ta še ni sprejela tako strogih varovalnih ukrepov, kot so jih druge evropske države. V ZK okužen tudi 71-letni princ Charles. Najbolj napadeno mesto v Italiji je Bergamo. Največja težava: pomanjkanje respiratornih naprav za prepihavanje pljuč.
… V Sloveniji doslej umrlo 5 (ob petih izvedela za šestega, iz Metlike, z mnogimi pridruženimi boleznimi), dva v domu za ostarele v Šmarju, za zdaj najbolj ogroženi domovi za ostarele in bolnišnice. Okuženih 528 (50 več kot včeraj), na voljo 539 bolniških postelj … Opreme dovolj še za en teden, v naslednjih šestih tednih pričakujejo 470 respiratorjev.
Tudi pri nas delajo projekcije, IJŠ, a ni mogoče natančno napovedati, kdaj bo vrhunec obolelosti, naraščanje pod 10 odstotki, kar je dobro. Prednost zdravljenja pri nas: zdravljenje je organizirano poenoteno, kot iz enega centra. Pomanjkanje usposobljenega zdravstvenega osebja, na voljo prostovoljci, vendar če zanje ni zagotovljeno dovolj zaščitnega materiala, ne morejo delati.
Projekcije dr. Andreja Trampuža: sredi aprila kritična meja. 7. aprila naj bi bilo okuženih več kot 3.000, 460 bolnikov bo potrebovalo respiratorje.
Naloga: kolikokrat v desetih minutah se dotaknete oči? Zaradi alergije me oči nenehno srbijo, zato zdaj delam vaje: ne se dotikati.
