Zapisi iz samoosame št. 5

Upokojena T. S. je v času najhujših protikoronskih ukrepov in ob njihovem rahljanju pisala dnevnik in ga dopolnjevala s podatki iz medijskih poročil. Prijazno nam je dovolila, da ga objavimo na Vsakdanjiku – v več delih, predvidoma trikrat na teden. V kontekstu znova naraščajočega števila obolelih nas dnevnik spominja in opominja, kako smo se počutili v samoosami, se spopadali s tesnobo in drugimi občutki ter spoštovali ukrepe, ki se nam morda spet obetajo.

T. S.

Sreda, 25. 3. 2020

Danes bom začela s kosilom, a to ne pomeni, da sem bila do enih v postelji. Malo že tudi, a ne zaradi poležavanja. V postelji namreč lahko počenjam čisto vse: vse povedi podčrtam, izpišem citate, preložim nekaj strani časopisa. Ob enih pa moram biti pred ekranom, da poslušam najnovejša poročila. Ker pa je prvi radijski program ob enajstih prenašal tiskovno konferenco, sem bila s kosilom v zamudi.

Glede hrane pa naj zapišem še to: zadnje čase precej improviziram. Seveda s posebnim namenom. Ne bom odmetavala odvečne hrane, ker potem se mi nabirajo biološki odpadki, hoditi moram dol v smetnjak, kjer imamo pod ključem zabojnike za ločevanje odpadkov, in to zahteva precej dodatnega dotikanja skupnih površin. No, kaj jem? Včeraj sem skuhala ogromno količino ajdove kaše, preveč, morala jo bom jesti ves teden ali pa kaj novega izumiti. Čez to sem polila gobovo omako iz šampinjonov, okusno. Danes pa je zelenjavna juha iz pora in še ostanke cvetače sem naribala. Temu se reče kremna zelenjavna juha, notri pa potresla malo kaše. In veliko skledo solate za zraven. Vse, kar je bilo v hladilniku. Ugotovila sem, da nimam več bučnega olja, ki ga kupujem od Darje T. iz Maribora. Zato pa imam še ogromno dobrega domačega oljčnega olja, ki sem ga dobila od Andrejine mame iz Istre. Ni kaj, slavistke se spoznamo tudi na trgovino. Sicer pa zdaj »poje« zamrzovalnik, še kakšen teden mi ne bo treba v trgovino, ga bom lepo praznila. Pa to ni moj izum. Prejle sem dobila od naše M. iz K. en tak zapis iz samoosame, ki prav tako poje hvalo zamrzovalniku. Tole bom pa spet vstavila, ker je pomembno:

»Ampak za nekaj bo pa ta karantena tudi dobra. Morda bomo pri nas letos prvič popucali zmrzovalno skrinjo. Navadno je na poletje še približno tako založena kot na jesen in bi še avgusta lahko jedli krvavice. Letos bo pa drugače! Prazne rezerve in posledično večji  vrt. Ne vem, ne vem, če ne bomo še kaj pšenice posjali, zdaj imam samo tri kile moke doma.«

Jaz pa med drugim skrbim za zdravilne napitke: zdaj ko mi je zmanjkalo zvarka iz limone, ingverja in medu – po žličko na dan, je bilo priporočeno – sem se spravila nad kurkumo, stresam jo na solato, v juhe. Nekaterim ni všeč okus, jaz bi to še prenesla, ampak barva, barva, grozno, bolj primerna za pirhe kot solate. Pa kardamon strašno priporočajo, sipljem si ga v kavo. Z »municijo« (kdor ve, kaj imam v mislih, v redu, kdor pa ne, naj sam sebi pripiše) je pa tako: od G.-ovega dedija in babi sem jo za pridatek k decembrskemu darilu dobila eno koktastekleničko, na njej pa je bil obešen listek z napisom »domača slivovka, 57 %«. Ko sem pokusila, za kakšno orožje gre, me je kar požgalo po grlu, zato sem pustila zadevo v skladišču. Ob izbruhu koronke pa sem slišala to in ono, da v nevarnih okoliščinah tudi požirek viskija ni podcenjevati. Kaj pa moj 57-odstotnik? – Brž sem ga začela žvrkljati. Kadar koli sem prestregla novo informacijo o napredovanju virusa ali prišla od zunaj, sem stekla v skladišče. Danes sem požvrkljala zadnjo kapljico mojega žlahtnega 57-odstotkovnika.

Medtem sem stekla v sobo zapret okno, že drugič danes sem ga pozabila zapreti. Obsedena sem z odpiranjem oken. Zdajle sem naredila ledenico iz spalnice, zjutraj pa iz dnevne sobe. Ko sem planila iz postelje, sem se po pomoti ozrla ven in tako doživela letošnje prve snežinke. Čisto postrani jih je neslo, nekam so potovale, niso padale. Se vrtinčile in plesale okoli streh hiš, ki so se čisto stisnile vase.  Kako jih zebe, te uboge hiše, še mene strese ob pogledu nanje. Potem sem malo brkljala po stanovanju, za drugo kavo je bilo še prezgodaj, zdržati sem morala do enajste ure. In spet nazaj v posteljo in delat. Še enkrat se ozrem skozi okno. Šment. Pa ja ni že konec. Čisto malo naj še pada, pada … In se spomnim – kako dolgo je že od tedaj. V takih trenutkih me je navadno poklicala iz Ž. mama in me vprašala: »T…, ali pri vas že kaj sneži, pri nas je že vse belo.« Čeprav smo bili v tistih časih snega še zelo vajeni, nas je prvo sneženje vedno nekako vznemirilo, kot v smislu Pa se bo vse skupaj malo upočasnilo. Kaj pa bi rekla mama na to, kar se zdaj dogaja, korona? »Eh, mama,« si rečem, »lepo počivaj in naj ti bo dobro, kjerkoli si že, v naših mislih gotovo.«

Zdaj me prešine misel, ali ne postajam morda že malo depresivna in iščem »hrano« za slabo počutje. Še dobro: zdajle bo ura pet, poslušala  bom popoldanska televizijska poročila in strnila dnevne zapiske, čeprav mi zapisi s ciframi nekako ne ležijo, takoj se mi ustavi, takoj se prestrašim, da bodo moji podatki napačni.

Naj nadaljujem, kar sem si obljubila: malo statistike. Že na tiskovni konferenci se je slišalo, kot da smo malce pohvaljeni. Da ubogamo. Da se okužbe ne širijo eksponentno. Pa saj to sem jaz ugotovila že mnogo prej in se spraševala, zakaj ne povejo tega. Bojijo se nas prezgodaj pohvaliti.

Pa tole moram zapisati: Kolikokrat v desetih minutah si pomanete oči? Spremljajte se, preverjajte se. Saj! Že od prvega februarja jemljem zdravilo aerius zaradi alergije na brezovke, začenja se z lesko, gabrovkami. Oči me skelijo, srbijo v kotičkih, imam posušeno sluznico v nosu, nekajkrat na dan napad kihanja. (Zdaj sem se spomnila neke ljudske modrosti, zakaj pri kihanju rečemo bogpomagaj. Kihanje je bilo menda znak izbruha neke hude nalezljive bolezni, pa si nisem zapomnila, katere.) Napoved, da bo z obolelim človekom konec. Hočem reči samo to, da skrbno spremljam, kdaj bi se znaki za alergijo lahko spremenili v kaj drugega. Strah …

Podatki iz uradnih obvestil: skupaj 528 okuženih (48 več kot 24. 3.), od teh 73 zdravstvenih delavcev, pet smrtnih žrtev (danes peta, druga v Šmarju pri Jelšah). Doslej odvzeli 16.113 brisov, tako Slovenija spada med tiste države z razmeroma velikim številom odvzetih brisov.

Kako napreduje bolezen? Nekoliko počasneje, kot je bilo predvideno, ne čisto eksponentno. 19. marec: 55 potrjeno okuženih : 25. marec: 72 potrjeno okuženih. Na voljo 539 bolniških postelj, kapacitete bi lahko povečali do 1000 postelj. Za zdaj  14 bolnikov v intenzivni negi. V naslednjih dneh in tednih bo širjenje okužbe še naraščalo, vrh pričakovano sredi aprila.

Zabeleženih imam še veliko podatkov, nekaj jih bom prenesla na naslednji dan.