Zapisi iz samoosame št. 4

Upokojena T. S. je v času najhujših protikoronskih ukrepov in ob njihovem rahljanju pisala dnevnik in ga dopolnjevala s podatki iz medijskih poročil. Prijazno nam je dovolila, da ga objavimo na Vsakdanjiku – v več delih, predvidoma trikrat na teden. V kontekstu znova naraščajočega števila obolelih nas dnevnik spominja in opominja, kako smo se počutili v samoosami, se spopadali s tesnobo in drugimi občutki ter spoštovali ukrepe, ki se nam morda spet obetajo.

T. S.

Torek, 24. 3. 2020

NEKAJ STATISTIKE: ni še vrhunec epidemije, 442 potrjeno okuženih, trije umrli, preizkušajo zdravilo proti eboli na enem pacientu, tri učinkovine izjemno obetajoče, podjetje Boxmark bo začelo izdelovati kirurške maske, pogonska goriva rekordno pocenila (en poln tank cenejši za 9 evrov – bruto domači proizvod se bo zmanjšal za 6 do 8 odstotkov. – Še vedno najhujše razmere v Italiji: 60 milijonov. prebivalcev,  6077 umrlih, zadnjih 24 ur 601 pacient.

Veste, kaj sem morala danes poslušati? O bogatih možnostih za telesno urjenje. Nekakšno simuliranje: telovadim, kot da imam pred seboj osebnega telovadnega učitelja. Če se le hočem priključiti na določen program. Pa osebnega glasbenega učitelja tudi lahko, pa kaj vse še … skypi, youtubi, facebooki, telekonference … moram vse preveriti na Franu, kako se ti vragi zapisujejo. Tako sem navajena: če česa ne vem, se takoj poskusim poučiti. Nič, jaz bom telovadila tako, kot sem vedno. Tukaj ob moji edini sobni roži ne bo šlo, dva koraka stran sem pa pod lučjo, pri vratih tudi ne morem, da jih ne bom vrgla s tečajev. Hišnika, ki tako rad pride kaj pogledat, kaj popravit, zdaj nič ne vidim. Bom pa po hodniku gor in dol hodila, motovilim z rokami, ko grem v kuhinjo, nazaj grede pa spet, pri podbojih se dvignem in poravnam hrbtenico, naredim nekaj počepov. Slender (naš telovadni studio) je zaprt, okoli bloka me je kar strah, skočila bi čez prulski most, navzgor čez dolenjko in na Golovec, a je danes tako mrzlo, si ne upam.

Zato pa je kot nalašč štimunga, da izpolnim dnevno kvoto pisanja. To ti je šele muka. Ko bi vse naredila, samo da mi ne bi bilo treba k vrsticam, k dnevnemu razgibavanju možganov, prevajanju misli v besede. Pa to ni samo moja bolečina. V datoteki s citati imam en Kosmačev zapis iz novele Pomladni dan. Takole je zapisal: … (ga nisem našla, a je zapisal približno takole: da bi šel rajši drva sekat, kot pisat). Jaz pa sem si izbrala drugo primerjavo: rajši bi šla okna pomivat. Kako me je ta dejavnost zaznamovala v mladosti, se da sklepati po tem, da to zmeraj navajam kot prototip neprijetnih opravil: pomivanje oken. Jaz, pa okna pucat! A ne zdajle, na noben način ne! Sebi sem obljubila, pa K. in G., pa vsem, ki sem jim odgovorna, da v tem času, ko se moramo zadrževati sami doma, ne bom plezala po stolih, ne bom pomivala oken, tudi balkonskih stekel ne, tam še posebej ne, nagibati se čez balkon v petem nadstropju tudi v najbolj blagih časih ni priporočljivo. Lahko pa začnem tudi tako: Kar je treba, ni težko ali Brez muje se še čevelj ne obuje. Lepo za računalnik in piši.

Včeraj sem končala s tistim Zuskinim pisemcem … Zapis je v dokumentu Moje prijateljevanje s Slovaško.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja