Upokojena T. S. je v času najhujših protikoronskih ukrepov in ob njihovem rahljanju pisala dnevnik in ga dopolnjevala s podatki iz medijskih poročil. Prijazno nam je dovolila, da ga objavimo na Vsakdanjiku – v več delih, predvidoma trikrat na teden. V kontekstu znova naraščajočega števila obolelih nas dnevnik spominja in opominja, kako smo se počutili v samoosami, se spopadali s tesnobo in drugimi občutki ter spoštovali ukrepe, ki jih znova uvaja vlada.
T. S.
Ponedeljek, 30. 3. 2020
Dopoldne je, poslušala sem poročila ob desetih, ničesar novega, vse so nam povedali že včeraj. Zadnjih nekaj dni nisem vnesla nobenega podatka, nobene vrstice nisem zapisala. A imam dober izgovor. Spadam pač v zdravstveno ranljivo skupino, zato lahko spregledam tudi kakšno nalogo. Saj me nihče ne kontrolira. Tudi nakupovala bom odslej lahko samo med osmo in deseto uro. S tem nimam težav, v trgovino hodim na štirinajst dni, kaj malega pa mi prineseta K. in G., ko prideta za konec tedna na družinsko kosilo. Zdaj so prepovedali tudi prehode iz občine v občino. Ampak če pridejo svojci pogledat svojo mamo, menda ne bo »šiba pela«. Kaj je to v primerjavi z adrenalinskimi športi, dirkanjem z gorskimi kolesi, ki si ga nekateri privoščijo, potem pa zletiš čez drn in strn, po glavi in riti, in hajd med izčrpane zdravnike na urgenco. To nekaj pove o »ubogljivih (?) Slovenceljnih«. O številkah pa ne bom več pisala. Ko sem včeraj ob navajanju statistike slišala, da so v soboto na intenzivni spet izgubili dva pacienta, me je zagrabila panika. In to ravno, ko je spodaj pozvonilo, da prihajajo moji.
Sicer pa me je od petka zvečer zaposloval moj rokopis romana ND. Zdaj je že tako daleč, da ga je pregledala lektorica. Seveda sem vsak njen popravek preglodala in ugotovila, da mi je manjkalo vsaj dvajset vprašajev. Kadar ne bom imela kaj početi, jih bom šla natanko preštet. Ugotoviti moram namreč, kje v moji podzavesti gnezdi to ignoriranje potrebnega ločila za vprašalnim stavkom. Pa tako sem pazila! Že pri eni mojih prvih knjig je to mojo težavo prepoznal pesnik EF. Dala sem mu v branje rokopis, preden sem ga poslala v tiskarno. Prav pokaral me je: Ja, T., kakšna lektorica pa si, da ne poznaš ločila za vprašalnimi povedmi. Malo razmišljam, od kod ta manko. Mislim si, da morda izvira iz tega, ker mi vse povedi, ki po obliki spadajo med vprašalne stavke, sploh ne pomenijo vprašanje, pogosto bolj modrovanje s samo sabo. Nimajo tistega čustvenega naboja, da bi se slišalo kot vprašanje, vsaj v moji glavi ne. A to še ne pomeni, da tam vprašaj ni potreben. Prav hvaležna sem lektorici, da se je potrudila in našla spregledana vprašanja. Ja, težko je, ko lektorica popravlja lektorici … V resnici pa sem zelo vesela, da bo v teh turobnih dneh knjiga sploh izšla. Že zdavnaj sem se ji odpovedala. Pa o tem kdaj drugič. Za to imam posebno e-mapo.
