Znova odprta muzejska vrata

Vljudno vabljeni, nič siljeni*

Prispevek predstavlja priprave na ponovno odpiranje muzejskih vrat, kar je omogočilo vladno priporočilo v torek, 28. aprila 2020, zvečer. Po prvih odzivih in sestanku direktorjev muzejev in galerij bo večina muzejev in galerij individualnim obiskovalcem vrata znova odprla v torek, 5. maja. Avtorica opisuje priprave na odprtje Posavskega muzeja Brežice, ki ga vodi.  

Alenka Černelič Krošelj

Torek, 28. aprila 2020

Tako kot vsak delovni dan sem bila tudi v torek po prazniku na svojem delovnem mestu. Grad, ki je dom Posavskega muzeja Brežice že od leta 1949, ni bil niti en dan »sam«, saj je ves čas veliko upravnega in administrativnega dela. Tudi moja sodelavka je skrbela za pregled zbirk, čiščenje in urejanje prostorov. Občasno se nam je pridružil še sodelavec restavrator, ki je prišel po nove predmete ali pa delal v delavnici. Vsak je bil na svojem delovnem mestu, srečali smo se redko in se, četudi oddaljeni samo nekaj metrov, pogovarjali predvsem po telefonu. Kot vsak dan v tem času, sem kmalu po 14. uri odšla domov. Prednost koronaobdobja je tudi ta, da me je vsak dan doma čakalo kosilo. Z najmlajšim otrokom sva po kosilu skupaj pogledala nadaljevanko, ki je na sporedu pozno zvečer (ogled nazaj), potem pa je bilo na vrsti delo na vrtu, saj je sedaj čas tudi za to in za sprehod.

Po obveznem gledanju Dnevnika sem znova vklopila računalnik in preklopila na muzej, pa tudi na Slovensko etnološko društvo, saj sem ta večer poslala aprilsko obvestilo članom.

Zvečer, nekaj minut po 20. uri, me je poklicala kolegica in me povprašala za mnenje o odprtju muzejev. Nisem vedela, kaj me sploh sprašuje, saj sem brala nalogo sodelavke za strokovni izpit, delala korekture za razstavo, ki jo pripravljamo, in – kot je v navadi – večer preživljala z delom za muzej oziroma se ukvarjala z dediščino. Ko izveš novico, da naj bi naslednji dan odprli muzej, je prva reakcija – kako, saj nismo nič vedeli in bomo težko vse uredili čez noč?! Začela se je komunikacijska nevihta. Še ob pol enih zjutraj smo odgovorni za slovenske muzeje in galerije izmenjavali mnenja, pa čeprav smo se kot člani Skupnosti muzejev Slovenije in ICOM Slovenije (Mednarodnega muzejskega sveta) že okoli 21h dogovorili, da se virtualno srečamo na sestanku naslednje dopoldne ob 9.30.

O dogajanju sem obvestila sodelavce ter jim napisala, da bomo naslednji dan vedeli več.

Sreda, 29. aprila 2020

Akcija. Pralne maske za vse sodelavce sem naročila že več kot teden nazaj, saj smo se že pripravljali na odprtje, ki smo ga pričakovali v maju. Razmišljali smo, da bi bil odličen datum 18. maj, ko obeležujemo mednarodni muzejski dan, ter spremljali napovedi v sosednjih državah in po Evropi. Poizvedovali smo tudi za razkužila, saj smo jih ob začetku epidemije naročili in dobili, a samo za obiskovalce, ne pa za zaposlene. Skladno z navodili moramo poskrbeti, da ima vsak zaposleni svoje razkužilo. Dobava je bila zagotovljena že za naslednji dan.

Sestanek ob 9.30 prek Zooma je bil miren, naše strasti so se umirile, vsi smo imeli za sabo zanimivo noč. Naša muzejska skupnost šteje 72 članov, od državnih, regionalnih in lokalnih muzejev do zasebnih. Zbralo se nas je več kot 40 – bili smo veseli srečanja in hitro smo se dogovorili, da muzeje in galerije odpremo v torek, 5. maja. Čeprav smo bili veseli ponovnega odprtja muzejskih vrat, je vsak od nas izpostavil tudi nekaj svojih pogledov, dilem in izkušenj. Dejstvo, da so imele druge panoge vsaj nekaj dni za pripravo, mi pa naj bi muzeje odprli »čez noč«, je pri vseh vzbudilo različne pomisleke in vprašanja. Seveda smo veseli, da bo vsaj del naše dejavnosti znova fizično dostopen javnosti, a smo bili tudi začudeni. Strinjali smo se, da je najpomembnejše naše skupno delovanje, čeprav skupna odločitev ni bila zavezujoča.

Okoli 12h je bila skupna izjava pripravljena, napisala sem še nekaj besed za naše obiskovalce – za spletne objave in medije, pisala ustanoviteljem in članom Sveta zavoda ter se vmes posvetila tudi našemu projektu Črno-belo bogastvo s Krškega polja, katerega »zvezda« je krškopoljski prašiček, edina avtohtona pasma na Slovenskem.

Klicala sem vodjo Civilne zaščite občine Brežice in ob 13h smo dobili 100 mask za enkratno uporabo – tistih iz papirnatih prtičkov, a bolje kot nič. Prišle so tudi naročene pralne maske, ki jih je izdelala naša zunanja sodelavka. Njene izdelke že uspešno prodajamo v naši muzejski trgovini.

Pregledala sem navodila, ki so prihajala, opravila še nekaj telefonskih klicev in začela pripravljati potrebna obvestila za sodelavce. Ob tem sem še enkrat brala – sicer bolj na hitro –  strokovni nalogi sodelavk, saj sta jih morali oddati naslednji dan, in nekaj časa posvetila tudi seminarski nalogi srednjega otroka – maturanta.

Sreda je bila deja vu – že videni vsakdanjik, saj sem se iz službe vrnila ob 19h – tako kot velikokrat pred korono – ob 20h pa sem spet sedela ob računalniku in bila z mislimi v muzeju.

Plaz različnih komentarjev, ki se je usul na »nesposobne« muzealce, sem načrtno »spregledala«. Kolegice so poročale o različnih mnenjih, sama pa sem bila zadovoljna s skupno odločitvijo, ker vem, da moramo dobro premisliti, kako bomo delovali v dobro zaposlenih in obiskovalcev. Z nami so se strinjali tudi naši ustanovitelji in v naši regiji ni bilo zaznati nestrinjanja.

Četrtek, 30. aprila 2020

Kako priti do pleksi stekla za recepcijo? To je bilo najpomembnejše vprašanje dneva. Maske so oprane, navodila pregledana, čas za podrobnosti pa bo med prazniki, saj smo imeli za ta dan že napovedana dva Zoom-sestanka. Ker bomo odprli fizična vrata, moramo virtualna prilagoditi, spremeniti naš načrt in še naprej čim bolj uspešno krmariti obe področji.

Zaradi številnih in dolgih telefonskih pogovorov sem prvič uporabila slušalke.

Kresovali nismo.

Prazniki in nedelja, 1.–3. maja 2020

Trije dnevi so minili hitro, vsak dan sem vsaj nekaj ur posvetila pripravi na odprtje. 1. maja zvečer sem poslala navodila sodelavcem ter obvestilo z navodili za obiskovalce, ki je bilo na spletu in muzejskem profilu na Facebooku objavljeno 2. maja. Navodila so seveda na voljo, a jih je treba prilagoditi naši realnosti ter k njim dodati še naše »zahteve«. Ob prazničnem dežju in nenehno spreminjajočem se vremenu se je enako spreminjalo tudi moje razpoloženje. V nedeljo zvečer sem že komaj čakala ponedeljkovo jutro.

Ponedeljek, 4. maja 2020 – končne priprave

Danes nas bo v muzeju deset. Konservatorsko-restavratorska delavnica bo nadaljevala svoje delo, trije sodelavci vsak v svojem prostoru, ostali bomo pripravljali – označevali, pospravljali, premislili navodila in se veselili torka. Vrata bomo odprli 5. maja ob 12h in bili na voljo do 18h (od torka do sobote, v nedeljo pa od 14h do 18h).

Upam, da bomo uspeli dobiti pleksi steklo za recepcijo.

Okoli 14h bom sedla v najlepši prostor gradu, srce našega muzeja – v Viteško dvorano – in verjela, da tudi naši obiskovalci komaj čakajo na ponovno srečanje v muzeju. Pričakujemo predvsem »naše ljudi«, a se zavedamo, da Posavke in Posavci najraje pridejo na dogodke, še posebej v dvorano, ki bi v času od zaprtja, 13. marca 2020, gostila več kot 50 različnih dogodkov in skupin.

Vabil na dogodke še nekaj časa ne bomo pošiljali. Bomo pa kakšno pesem zapeli s prvimi obiskovalci, pa tudi z vsemi naslednjimi. Danes bo še moj solo – meni najljubša je ljudska Kako bom ljubila, ki jo bo oplemenitila akustika dvorane, posebno vzdušje pa ji bodo dodale njene podobe.

Kdaj bo Viteška dvorana spet tako »živa«? Nekaj minut pred lansko slovesnostjo ob 70-letnici Posavskega muzeja Brežice. Foto: Luka Rudman, 26. 6. 2019.

Kljub neprekinjenemu delu, ki smo ga opravljali ali doma ali v muzeju in je bilo usmerjeno v preučevanje in pripravo načrtovanih razstav ter pisanje prispevkov za »virtualno odprta muzejska vrata«, komaj čakamo, da grad in muzej znova zaživita. Veselimo se obiskovalcev, pa čeprav bodo morali nositi maske, upoštevati razdalje, vstopati zdravi in največ trije naenkrat …

* Tako je obiskovalce vabila neutrudna muzealka Iva Stiplovšek (1904—2001), ki je v Posavskem muzeju Brežice sprejemala obiskovalce med letoma 1949 in 1996.